Torej: se spomniš, kako sem se veselila, kakšno super presenečenje imam za Petra in vnučke (pa Barbaro tudi, seveda)? Ampak, da ne boš mislila, namesto da bi mi padli okoli vratu, ker sem jim plačala celodnevni izlet v Gardaland, so jim padli nosovi do tal. Ne vem, kaj so pričakovali za rojstni dan, ampak izleta zagotovo ne. Pri tem, da imajo denarja toliko, da še vedo ne, koliko ga je, so pričakovali denar!!! A si lahko to zamisliš?! In to od naju, upokojencev. Res je sicer, da kar dobro živiva, pa vseeno. No, po tistem, ko sta Peter in Barbara začela na veliko razlagati, kako tisto soboto res nimata časa, da bi šli v Gardaland, in sta ob vnučka razočarano pihnila, da je to samo v Italiji (jasno, moral bi biti Disneyland, pa tudi menda kar na Floridi), so nama pustili karte za izlet in se pobrali še pred kosilom. Tako sva ostala pri polni mizi (brez heca, imela sva hrane za cel teden) in pri tistih nesrečnih vstopnicah. Nekaj časa sva tuhtala, potem pa sva se odločila, da greva pa midva, saj bova že našla kaj tudi za stare kosti, dve karti pa sva podarila Božovi nečakinji, ki je kar vriskala od veselja. Pri njih namreč ni ravno z rožicami posuto.
Šli smo in vse je bilo v redu. Nečakinja in njen fant sta se podala na adrenalinske naprave, midva pa lepo na vse mogoče počasne ladjice. Največ, kar sva si privoščila adrenalinskega, je bil 3D kino. Jaz sem se enkratno zabavala in sem seveda hotela še enkrat na drugo predstavo, Božo sicer ni bil preveč navdušen, pa je vseeno šel. Vmes mi je čisto po tiho siknil na uho, če se zavedam, da sva daleč najstarejša obiskovalca Gardalanda. Dobro, res že lezeva proti 70, ampak sva še dovolj poskočna in njegova pripomba je bila več kot neumna. Poleg tega pa – daj, povej mi čisto odkrito: ali kažem 60 let?!!! Božo, on mogoče ravno ne kaže 65 let, ampak 60 pa zagotovo že. No, kakorkoli že, šla sva še enkrat na 3D vožnjo (tokrat je bil rudnik, prej pa ledena kocka) in sem se tako nerodno usedla na konec vrste, da me je vsakič vrglo z ramo v sedež in to se je zgodilo kar velikokrat. Posledice sem čutila 14 dni in tudi ti vidiš, da je moja pisava bolj nečitljiva, a ne. Še me boli, ampak ne smem preveč stokati, ker sem sama kriva.
Po 3D kinu sva šla na kavico. Tam so bile naprave za otroke: gosenica in Peter Pan (to je ladja, ki pelje v krogu, pri tem se guga gor in dol in razvije silno hitrost) in Božo je nekam sumljivo pogledoval tako h gosenici kot k Petru Panu. Na koncu je le izdavil:
»Ajde, stara, greva gor!« No, tukaj sva pa res bila že prababica in pradedek tistim, ki so se vozili z nama. Tokrat ga ni motila – ne prvič, ne drugič, ne tretjič. Ko sva tretjič zlezla s Petra Pana, je bilo meni že pošteno slabo in nisem hotela še ene vožnje. Božu pa se je men da čisto zmešalo in je šel še enkrat. Ko pa je stopil dol, pa se mu je očitno zvrtelo in je padel, kolikor je dolg in širok.
Kako sva se vrnila v Slovenijo ne bom pisala več, ker mi je sestra že pokazala na uro. Vsekakor, sedaj sem tu, Božo pa je z nogo v mavcu, ker si je prislužil kompliciran zlom gležnja in so ga morali operirati. Če bo vse po sreči, bova kmalu doma. Če pa ne, ti pa z veseljem napišem še kaj.
Pozdrav do takrat. Kako ste vi?
Breda
Pripoved Darke Hlaj je bila izbrana med deset najboljših na natečaju »Mladost je norost, starost je modrost – čez vodo skačeta oba«, za naj humorista ali humoristko, ki sta ga razpisala spletni portal MojaLeta.si in 15. Festival za tretje življenjsko obdobje.
Še več boste našli tukaj.