Velika in pogosta tema v družbi je osamljenost v zrelih letih, še posebej v bolj zrelih letih (nekje od 70. leta dalje in vsa leta, ki sledijo).
Osamljenost naj bi bila epidemija modernega časa in posledica odtujenosti ljudi, saj ljudje ne živijo več s svojimi primarnimi družinami, kot so nekoč. Ali vsaj v bližini njih. Otroci gredo čim dlje od staršev, velikokrat je razlog tudi delo. Ljudje smo v poznih zrelih letih prepuščeni samim sebi. Občutek osamljenosti je še posebej prisoten med zrelimi ženskami, saj le te živijo dlje in pogosteje ostajajo same, brez partnerja in brez moža. V mestih je osamljenosti več, čeprav tudi na podeželju ni več tako kot je bilo včasih.
Kriviti za to čas, ki ga živimo, je neodgovorno in tudi neresno. Časi se spreminjajo, saj se način življenja neprestano spreminja. Tako je bilo v preteklosti, tako je tudi danes. Vsaka generacija, mlada in zrela, je postavljena pred nove izive in mora na nek način krčiti svojo pot v ta spreminjajoči se svet. Poti, ki so jih prehodili naši starši ni več, tistih poti ni več. Velja za mlado generacijo, velja pa tudi za bolj zrelo populacijo ljudi. Lahko se preteklega časa spominjamo z nostalgijo, vendar le to. Na spominih pa se ne da preživeti sedanjega časa oziroma, je to le umikanje iz realnega sveta in odmik od prilagajanja sedanjemu času.
Družba, socialno okolje in kulturno okolje, se je že v precejšnji meri prilagodilo sodobnemu načinu življenja. Toliko možnosti, kot jih imajo sedaj starejši ljudje, da se vključijo v družbo in v zanimiva dogajanja, ni bilo še nikoli. Veliko teh je brezplačnih, pod okriljem lokalnih skupnosti. Pa tudi v različnih interesnih združenjih, društvih ipd.
Poleg tega opažam, da ima veliko zrelih ljudi, ki potarnajo, da jih družina, otroci, zanemarjajo, nerešene odnose z otroki. Te so morda v preteklosti prizadeli, vendar tudi v zrelih letih niso pripravljeni prisluhniti bolečini svojih otrok in se spraviti z njimi. Morda priznati, da so naredili napako, bili do otrok krivični, neiskreni, ali pa so jih na tak ali drugačen način zanemarjali. Teh zgodb je v moji generaciji, ki ima svoje starše stare nekje okrog 80 leta in več, zelo veliko. Veliko mojih vrstnikov potarna, da se izogibajo stikov s svojimi starši, saj jim ti ustvarjajo le bolečino in ponižanje. In to celo sedaj, ko so že sami ostareli. In tako se stiki pretrgajo, čedalje redkejši so dokler jih skorajda ni. Presenetljivo pa na drugi strani ti ostareli starši nikakor niso sposobni svojih otrok pogledati z bolj milostnim pogledom in morda priznati, da so otroci kakršni so, tudi rezultat njihove vzgoje in domačega okolja, ki so jim ga nudili. Čedalje bolj se mi zdi, da se današnja starejša populacija nekako ne zaveda, da ostajajo starši svojih otrok vse življenje, tudi takrat, ko so ti njihovi otroci že ostareli. In da se odnos straša do otrok pravzaprav nikoli ne pretrga ali pa spremeni v kaj drugega, morda prijateljstvo. Nikakor. Mama ostaja vedno mama, čeprav je njen otrok že pošteno v letih in osivel. In otrok je vedno otrok, ne glede na to, koliko je star. In ta odnos se gradi in obnavlja vse življenje. Z leti je seveda drugačen, kot v otroštvu, sedaj sta mama ali oče tista, ki potrebujeta več pomoči. Vendar je tudi otrok, čeravno že siv in ostarel, potreben prijazne besede, čustene podpore in priznanja. Veliko napako delajo ti ostareli starši, ko naredijo obvod okrog svojih otrok in se poskušajo močneje povezati s svojimi vnuki. To je zanesljiva pot za popolni odmik lastnih otrok, poleg tega pa je to manipulacija, ki se redko končna v zadovoljstvu.
Tako se zdi, da je tarnanje o osamljenosti v zrelih letih bolj stvar izbire ali celo osebnega konformizma in ne pa nuja ali pa celo krutost družbe. Nikakor. Toliko možnosti za vključitev v neko dogajanje, ukvarjanje s svojimi hobiji, raznih interesnih skupin ipd. ni bilo še nikoli.
Po drugi strani pa ima že vsaka starejša oseba telefon in lahko pokliče svoje bližnje, otroke, sorodnike. Povpraša svoje otroke kako in kaj, jim nudi čustveno podporo in v pogovorih ni osredotočena le nase in na svoje potrebe, temveč izrazi iskreno zanimanje za življenje svojih bližnjih.
Čedalje bolj se mi zdi, da je osamljenost starejših zgodba o pasivnosti, konformizmu in nepripravljenosti čustvene povezanosti. Pa tudi posledica čustvene zaprtosti starejših. Odnosi med ljudmi so ne glede na starost, dvosmerna cesta. Starost pa ni mentalna bolezen, starost je normalno stanje človeka znotraj katere je tudi priložnost za osebno rast in razvoj. Tako naj jo dojema družba, tako naj ta čas dojamejo tudi tisti, ki ga živijo.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.