POLETNA RAZGLEDNICA: Recesijske počitnice (2/2 strani)

Na lepše > Potovanja in izleti | piše: Olga Paušič | 9.9.2013

Priljubljeno

Natisni

Komentarji

»Kam se nama pa mudi? Lahko ostaneva doli tudi petnajst dni, če hočeva … je rekel moj bivši sodelavec, saj itak nima nikogar, ki bi prišel za nama v prikolico.«
»Seveda, pa kaj še! Kdo bo pa doma obral leske, jablane, slive … trgatev je pred vrati, ti bi pa ležala na plaži in si sončila zadnjico!«

In tako sva - nič recesijsko - drvela proti jadranski obali s 130 kilometri na uro. No, nekaj si pa človek vendar mora privoščiti, si dati duška, kajne? Na srečo (za najine finance) se je takoj za Karlovcem krepko ulilo, morala sva zmanjšati hitrost na 80 kilometrov in tako malo zakrpala ranjen proračun. Vse do konca poti naju je intenzivno namakalo, tako da me je kar streslo ob misli, da bi si morala natakniti kopalke. V poročilih hrvaškega radia so vsako okroglo uro opozarjali na spolzke ceste in nizke temperature. Za naslednje dni je bila vremenska napoved jako kilava (pogoste »grmljavine sa pljuskovima«) in to nama je malce pristriglo krila.

»Ne sekiraj se,« sem dražila šoferja, «s sabo imam pet debelih knjig, sami krimiči. Bova pa uživala sede v predprostoru pod borovci ob kavi, cigaretah in branju. Vedno se najde rešitev.«

Po debelih štirih urah vožnje sva prispela na cilj. Še vedno je lilo, kot bi odprl zadrgo na neskončnem oblaku in je ni moč več zapreti. Vse je bilo premočeno: predprostor, kuhinjica, tla, na srečo pa sama prikolica ne. Soseda iz bližnje, zelo razkošne »počitniške palače« s hrvaško šahovnico na pročelju, naju je radovedno opazovala in zdelo se mi je, da se privoščljivo nasmiha. Nisem se mogla zadržati, pa sem ji vrnila škodoželjen pogled, ki je sporočal: nikar se mi ne posmehuj, draga soseda, tudi vi ste zdaj v Evropi, enaka usoda vas čaka! Upam, da je dojela globino mojega pogleda.

No, korajžno sva se lotila čiščenja, brisanja, pometanja in ko je dež ponehal, sva bila gotova tudi midva. Lahko sva se vselila v najino začasno skromno počitniško domovanje. Res je skromno. Prikolico je sodelavec za majhen denar kupil iz šolskega »sindikalnega« fonda, ko smo se osamosvojili. Takrat je vse pridobljeno, namenjeno boljšemu standardu delavcev, šlo na razprodajo. Kakšna neumnost! Nekatere počitniške kapacitete na Hrvaškem pa so nam preprosto zasegli in nastanili vanje begunce, ko se je razplamtela vojna na jugu. Tako je ta kamp prikolica dejansko stara že dobrih štirideset ali celo več let. Še čudno, da se v nalivih, kot je bil slednji, ni že zdavnaj sesedla pod težo dežja (in starosti). Svetla točka vse opreme je pa sta bili indukcijski grelni plošči, na katerih se vse skuha ali speče skoraj samo od sebe.

Na srečo je že čez kakšno urico posijalo sonce in svet se je odel v zlat sijaj, morje je pomodrelo, najino razpoloženje pa zraslo za vsaj petdeset odstotkov.
»Evo, a ni lepo?« sem vedro dejala, sedla za mizo in postregla močno kavo z jutranjim aperitivom (likerjem tete Pehte iz štirideset zelišč in slivovke – domač izdelek, super stvar!).
»Greš po nakupih?« sem bila prijazna, ker vem, da na dopustu rad kolovrati in primerja cene v različnih prodajalnah. »Potrebujeva le časopis in košček svežega kruha.«
»Danes še ne potrebujeva ničesar,« je odločno sklenil in tako je bila poraba prvega dne NIČ. Kar vesela sem bila, da nama je tako odlično krenilo.

Tudi naslednji dnevi so bili v vseh pogledih, tudi finančnem krasni. Vreme se je uravnovesilo, temperature so se dvignile tja do 28 stopinj Celzija, kopanje v morju pravi izziv za upokojence-rekreativce, ki smo bili tiste dni, poleg družin z majhnimi otroki, večina počitnikarjev. Šola se je začela, torej se je tudi kamp zelo spraznil. Nikjer gneče, hrupa, čakanja v vrsti … Za kruh in mleko (pred večernim zaprtjem trgovin, ko znižajo cene osnovnih živil) ter dnevnik Slobodna Dalmacija sva porabila dnevno po 10-15 kun, kar je, če računam grobo, dva evra. Sklenila sem, da poskusim izpeljati 10-dnevno shujševalno kuro, kar je pomenilo seveda nič sladoleda, nič alkohola, čim manj kruha pa veliko sadja in zelenjave. Tako ni bilo težav z razmišljanjem o posedanju po lokalih ali slaščičarnah. Torej sva bila pri 5. in 6. točki moje »recesijske počitniške deklaracije« zelo dosledna. Pa še zelo dobro mi je delo. Nekje na polovici najinih morskih dni je mož ugotovil: »Te kopalke ti pa res čudno stojijo – ali so se raztegnile od pranja ali se ti suši rit!«

Ker rada kuham in ker sem »jutranji človek«, mi sploh ni bilo težko že po zvonjenju cerkvenih zvonov ob šestih vstati in vreči v lonec sestavine za kosilo, tako da sva bila vse do večera praktično počitniško prosta. Prve dni, ko je vreme ves čas nagajalo in je bilo morje res hladno, sem se hodila kopat sama. Mož je ugotovil, da ga preveč zebe. In medtem ko sem bila odsotna, se je lotil popravil na kamp prikolici ter predprostoru: za silo je spravil v red zadrge, ki so se jim že polomili zobci, poravnal vegasto nosilno ogrodje zunanje cerade, odmašil odtok na vodovodni napeljavi, napel vrvice …

Sklenila sem: »Priporočila te bom lastniku kamp prikolice, naj te pripelje sem dol za teden dni, s potrebnim orodjem seveda, da zadeve temeljito spraviš v red – in potem nama bo morda prihodnje leto odstopil prikolico brezplačno. Treba se je znajti in biti čimbolj podjeten. Takšni so pač časi.«

Domov sva se vračala nadvse zadovoljna, tokrat prvič brez daril domačim. Pojasnilo, da sva bila na recesijskih počitnicah, se jim je zdelo za lase povlečeno, in okrog tega smo se kasneje še pogosto radi pošalili.

Vabljeni k sodelovanju!
Pošljite nam eno ali več fotografij ter par besed z vašega oddiha, izleta, potovanja, s pripisom Poletna razglednica, na naslov: urednistvo@mojaleta.si in z veseljem bomo objavili tudi vašo razglednico! Ob koncu poletja pa bomo med vsemi, ki nam boste poslali nekaj svojih poletnih utrinkov, zbrali tri in jih nagradili z Oriflame vrečko presenečenja!

Poletne razglednice bomo zbirali do 21. 9. 2013!