Počasi je peljala proti mali vasici, ki je ležala med čudovito pokrajino. Povsod okrog nje so se širili gozdovi, pašniki. Dan je bil lep, lahko je opazovala čudovite gore, ki so se ponosno dvigovale v ozadju. Zaželela si je, da bi lahko za hip vdihnila zrak. Ustavila je avto ob cesti in izstopila. Res je dišalo prav tako, kot si je predstavljala. Tako čistega zraka najbrž ni vdihnila še nikoli v življenju. Sama pri sebi se je za hip nasmehnila, za hip je bila nad svojo odločitvijo tudi zadovoljna. A le za hip. Njen obraz se je ponovno pomračil, sedla je nazaj v avto. Ni takoj odpeljala naprej, za hip se je naslonila nazaj in zaprla oči. Bila je utrujena, utrujena od vsega. Od dogodkov, ki so jo privedli do tja, kjer je bila, od dolge vožnje po neznanih cestah, ki jih je videla prvič. Toda tam, kjer je bila, zanjo ni bilo več obstanka. Mogoče je bila reva. Pobegnila je, toda sedaj je bilo vseeno. Podpisala je, da gre. Sprejela je službo.
Pet let nazaj, ko jih je imela petindvajset je bilo vse drugače. Takrat je bila srečna, verjela je v ljubezen, ki jo je imela. Takrat je zaključevala šolanje, bila je prepričana, da bo za vedno ostala v domačem kraju, si ustvarila dom, družino.
Boris je bil sin obrtnika. Vedno je imel vse, vedno je imel najboljše. Ko je prvič zagledal Jožico, je vedel, da bo njegova. Tako lepo dekle mora pripadati njemu. Jožica je bila res lepa. Imela je dolge rdeče lase, zelene oči. Imela je snežno belo polt, obraz posut s pegami. Bila je visoka, njene kretnje so bile nežne in pazljive. Bila je prijazna, nasmejana. Rada je imela naravo, živali in ljudi.
V Borisa se je takoj zaljubila. Bil ji je všeč, znal je govoriti, jo razvajati. A ni ljubila denarja, ki ga je imel, ljubila je njega.
Boris je ves čas govoril, kako bosta potem,, ko bo zaključila šolanje, odprla zasebno ordinacijo. Jožica je odkimavala: »Ne, k meni bodo prihajali vsi! Revni in bogati. Vsem bom pomagala!«
Boris ji je zaman skušal dopovedati, da edino kar šteje na svetu je ugled in denar.
Skupaj sta bila tri leta, pa čeprav sta si bila tako različna. Ljubila ga je, bila je prepričana, da tudi on ljubi njo. Sprva jo je res, potem se je počasi naveličal njene poštenosti, njene ljubezni do vsega in vseh. Okrog njega je bilo toliko lepih deklet. Ni mogel ostati le pri njej, pa vendar je želel, da bi bila ona le njegova. Jožica si je dolgo časa zatiskal oči, slepo mu je verjela, mu zaupala.
V tem času je pridno študirala, pred njo je bilo le še nekaj izpitov. Dela je imela polno, hotela je čimprej končati in se zaposliti. Za Borisa ni imela veliko časa. A zatrjeval ji je, da jo razume, naj le študira.
»Ko boš imela poklic, ko boš v službi, potem bo več časa za naju. Začela bova živeti. Zgradila si bova hišo, jaz bom prevzel očetov posel, ti boš zdravnica. Lepo nama bo,« ji je govoril.
Jožica je kimala in bila srečna. Pravo življenje se je zanjo šele začenjalo in vse je kazalo na to, da bo res srečna.
Jožica je imela prijateljico. Ana je bila istih let. Ona ni študirala, zaposlila se je v frizerskem salonu v domačem kraju. Z Jožico sta bili prijateljici že od malih nog.
Ani je zaupala vse, vedno je bila prepričana, da je Ana nikoli ne bi prizadela. A Ani je bil Boris všeč. Na skrivaj je zavidala Jožici, ker ga je imela, ker je imela denar. Ana si je želela bogastvo in želja je bila premočna, močnejša kot prijateljstvo.
Večkrat so bili skupaj. Jožica je večkrat vzela s sabo Ano in vsi trije so odšli na kavo. Boris in Ana sta se dobro razumela.
Kadar Jožica ni utegnila, sta Ana in Boris sama odšla na kavo. Takrat si Jožica ni delala večjih skrbi. Ni bila ljubosumna, bila je prepričana, da jo cenita. A je nista. Kaj kmalu sta se znašla med rjuhami, nobeden od njiju ni imel prevelike težave z vestjo.
»Ne bo izvedela,« je govorila Ana.
»In če izve? Bi izbrala njo ali mene,« je zanimalo Borisa.
»Ne vem,« je odkimala Ana. Borisa je želela imeti, pa tudi prijateljstvo ji je bilo všeč. Ampak najbrž bi po tehtnem premisleku izbrala njega. Lahko ji je ponudil več.
Kadar so bili vsi trije skupaj, sta se Ana in Boris pod mizo skrivaj dotikala z nogami, si zrla v oči. Jožica ni opazila ničesar. Najbrž tudi ne bi, če jima naenkrat ne bi postalo vseeno.
Ana se je vanj zaljubila, Boris je spoznal, da ga Ana osrečuje veliko bolj, kot Jožica. Jožica je bila umirjena, rada je imela pogovor, rada je imela sprehode. Ana je bila drugačna. Njej je največ pomenilo to, da sta se ljubila na najbolj nemogočih krajih, da sta tvegala. Tehtnica se je premaknila na njeno stran in Boris ji je nekoč priznal, da si želi biti z njo, da želi z Jožico prekiniti.