Miro je tistega popoldneva kosil travo okrog hiške. Anica je pospravljala notranjost. Prezračila je, preoblekla je posteljnino, pobrisala je prah in pomedla je tla. Dela je bilo ogromno, čeprav je bila hiška majhna in sta v njej živela sama.
Miro ni mogel imeti otrok. Anica je menila, da je tako kaznovana za vse, kar je storila. S tem se je sprijaznila in ga kljub temu ljubila. Pač, tako je. Ona nikoli ne bo mati. Bog že ve, zakaj ne.
Spoznala sta se pred šestimi leti. Anica je bila zaposlena na letališču, Miro je veliko potoval. Večkrat sta se srečala, nekoč se je opogumil in jo povabil na kavo. Že dolgo časa mu je bila namreč všeč. Anica je bila lepa ženska. Imela je črne lase in temno polt. Bele zobe in lep nasmeh.
Ni ga zavrnila, tudi njej je bil Miro všeč. Odšla je z njim na kavo in že na prvem zmenku sta ugotovila, da imata veliko skupnega. Potem sta se pogosto videvala. Kadar je bil Miro doma, jo je vedno kam odpeljal. Anica pa je vedno težko čakala, da bo prišel iz službenega potovanja in bosta skupaj. In vsako ponovno srečanje je bilo zanju lepše. Ljubezen je rasla in nekoč sta sklenila, da se poročita. Oba sta sijala od sreče, bila sta prepričana, da jima bo zelo lepo.
Miro je prodal malo stanovanje, v katerem je živel, Anica je prodala staro hišo, v kateri je živela. In kupila sta si lepo hiško na podeželju. Imela sta čudovite sosede, s katerimi so kmalu postali dobri prijatelji. Skupaj so bili skoraj vsak konec tedna, kosili zdaj pri enemu zdaj pri drugemu, poleti so prirejali piknike na prostem.
A soseda nista imela sreče. Ljubezen med njima je po nekaj letih pričela ugašati.
Soseda Tina in Jože sta bila sprva zelo dobra soseda. Dokler je bilo med njima vse v najlepšem redu, so se pogosto videvali. Ko pa se je med njima pričelo krhati, sta to občutila tudi Miro in Anica.
Tina je vse bolj pogosto zahajala k Anici sama, takrat, ko Mira ni bilo doma. Kmalu ji je priznala, da Jožeta ne ljubi več.
»Vse skupaj je le še rutina in nič več. Med nama ni več ljubezni. Brez pomena je, da nadaljujeva skupno pot,« ji je nekoč Tina priznala.
Anica je bila šokirana: »Menda ne bosta takoj vrgla puške v koruzo! Borita se za vajin zakon, obudita nazaj tisto, kar vaju združuje, obujajta lepe spomine.«
»Ni tako preprosto. Sicer pa ne morem zahtevati od tebe, da me razumeš. Tvoj zakon je popoln,« je odvrnila Tina.
A Anica jo je razumela. Dobro je vedela, kako se Tina počuti.
»Nikar ne odnehajta takoj, pri prvi oviri. Z ločitvijo ne bosta dosegla ničesar, le še huje bo,« ji je skušala Anica dopovedati. A Tina je že bila trdno odločena, da zakon konča.
Vse se je odvijalo zelo hitro in Miro in Anica sta le nemočno opazovala, kako se njuna prijatelja kregata. Odnos med njimi je ugašal, vse manj sta ju videvala. Kar naenkrat pa je prišlo, kot strela iz jasnega neba. Na vratih se je prikazal Jože, imel je objokane oči. Miro ga je spustil naprej, v dnevni mu je ponudil kozarček žganja, ki ga je le ta na dušek izpraznil.
»Konec je,« je povedal strto in zmajal z glavo.
»Kako konec,« je prestrašeno rekla Anica.
»Tina je odšla. Danes zjutraj me je zapustila,« je povedal in si obrisal solzo z rokavom.
»Kam? Je pustila sporočilo? Jo lahko najdeš,« je spraševala Anica.
»Nič. Ničesar ni pustila za sabo. Pobrala je svoje stvari in odšla. Ne vem, kam,« je odvrnil skrušeno.
Potem je bil Jože v hiši sam. Držal se je v notranjosti, ni ga bilo na spregled. Ločitev ga je popolnoma potrla. Anica mu je včasih nesla kosilo in hvaležno ga je sprejel. A nerada je hodila tja. Vedno, ko je prišla, je potem morala poslušati njegovo izpoved. Govoril ji je o tem, kaj vse je storil za Tino, kako močno jo je ljubil, kako jo še vedno ljubi. Spet drugič, ko je bil malo slabše volje, ji je razlagal, da se najbrž kje vlači, da je ničvredna, da mu je žal, da se je sploh poročil z njo.
Tako so minevali meseci in ko je na deželo prišla pomlad, je nekoč Jože potrkal na njuna vrata. Bil je nasmejan, olajšan. Našel je odgovor.
»Pozdravljena bodita soseda,« jima je rekel.
»Jože? Odhajaš,« je vprašal Miro.
»Da, sedaj grem tudi jaz. Hišo sem uspešno prodal. Odhajam v Indijo. Našel bom smisel življenja. Ko se vrnem, se oglasim na kavi,« jima je povedal. Njegov glas je bil srečen, bil je prepričan, da je našel pravi odgovor.
A Miro in Anica nista bila tako zelo prepričana.
»Delaš pravo stvar,« je zaskrbljeno vprašal Miro.