Takrat je zazvonil telefon. Jožica se je oglasila in obraz se ji je takoj razlegel v velik nasmeh.
»Vlado! Kako lepo, da kličeš. Res? Da, Marta je tu, pri meni,« je govorila v slušalko. Ko je odložila, je pogledala Marto.
»Vlado pride na kavo. Vprašal je po tebi,« je povedala Jožica z nasmeškom.
Po dolgem času je Marta ob teh besedah začutila mravljince po vsem telesu. Vprašal je po njej!
»Predlagam, da spijemo kavo, nato se skupaj kam odpravimo,« je rekla Jožica, ko je Vlado sedel z njima za kuhinjsko mizo.
»Imam čas. V čast mi bo, če vaju bom lahko spremljal na tako lep dan,« je prikimal Vlado, pogledal je Marto in se ji nasmehnil.
Takoj je bila boljše volje. Srečna, da je spoznala Jožico, nato še Vlada. Življenje niti ni bilo več tako žalostno.
Vlado je predlagal, da bi obiskali nekoliko oddaljen in neznan kraj.
»Tja sem večkrat odšel, lepo je tam. Peš pot vodi skozi prijeten gozd do kmečkega turizma,« jima je razložil.
»Prav, zaupava ti. Verjamem, da nam bo lepo,« je prikimala Jožica. Tudi Marta ni imela nič proti.
Odpeljali so se z njegovim avtom, se vozili skoraj uro daleč. Nato je Vlado parkiral, naprej so odšli peš. Vso pot so govorili, se imeli lepo. Bilo je jasno videti, da je Vlado vse več pogledov namenil Marti. Jožica, ki ni bila slepa, se je ob tem le muzala. Marti pa je bilo po dolgem času nerodno. Počutila se je spet mladostno, zanimivo in lepo.
Kmečki turizem je bil na samem. Ker je bilo dokaj toplo, so stregli tudi zunaj. Posedli so za mizo, naročili domačo hrano, liter vina in vodo.
»Tako blizu je, pa še nikoli nisem bila tu,« je dahnila Marta in občudovala pokrajino okrog sebe.
»Da, lepo je tu. Sam velikokrat pridem sem. Največkrat kar sam,« je povedal Vlado.
Zaklepetali so se, vračali šele, ko je sonce že zašlo pričelo je zebsti, zato so hiteli do avta.
Vlado jih je zapeljal do Jožičine hiše.
»Hvala za lep dan,« je rekla Jožica in izstopila. Tudi Marta, ki je sedela spredaj, je hotela izstopiti, pa jo je Vlado prijel za roko.
»Odpeljal te bom do doma,« ji je predlagal.
»Le nekaj metrov stran sem doma,« je rekla Marta.
»Vseeno,« je vztrajal Vlado.
»Seveda, Marta, zakaj bi pešačila, če ni treba,« je takoj dodala še Jožica in zaprla vrata za sabo.
»V bistvu bi šel rad s tabo še na pijačo, če imaš čas,« je rekel, ko sta ostala sama v avtu.
»Imam,« je rekla Marta. Nič je ni vleklo domov, kaj jo čaka, je vedela že vnaprej. Nihče je ne čaka, prazna hiša. Nikomur od domačih ni bilo mar, kdaj se bo vrnila.
Vlado je zapeljal do gostilne. Odšla sta v notranjost, sedla za mizo v kotu, kjer nista bila vidna.
»Ne bom ovinkaril, Marta. Všeč si mi,« je pričel Vlado.
»Poročena sem,« mu je rekla, nekoliko se je prestrašila njegovih besed.
»Poročena in sama,« je bil začuden.
Prikimala je, nato mu povedala vse. Vlado jo je pozorno poslušal in kimal.
»Tako, to je moje življenje. Poročena sem, pa vseeno sem sama,« je zaključila.
»Si ne želiš lepšega življenja? Mar res misliš, da si dolžna prenašati vse to,« jo je vprašal.
»Kaj pa naj? Kam naj grem? Drugače ne znam. Že to, da sem se sama odpravila ven, je zame velik uspeh,« mu je rekla.
»Dokazal ti bom, da je življenje lahko tudi drugačno. Če boš dovolila,« je rekel nežno in jo prijel za roko. Ni je umaknila, Vlado ji je bil všeč.
Domov je prišla pozno zvečer. Vlado ji je ustavil nekaj hiš prej, do doma je pešačila. Andreja še ni bilo. Najbrž se je zadržal s prijatelji.
Oprhala se je, si skuhala čaj, vzela knjigo in se odpravila v posteljo. Hrane mu ni pripravljala. Le zakaj bi mu jo?!
Marta se je počasi, a vztrajno spreminjala. Živela je zase. Vse več časa je preživela z Vladom, redno se je dobivala tudi z Jožico. Andrej spremembe niti opazil ni. Bilo mu je popolnoma vseeno, kaj počne njegova žena.
Marta je postajala vse bolj samozavestna, uživala je v trenutkih, ki so ji bili dani. Uživala je v družbi dveh najboljših prijateljev.
Bila je nasmejana, sproščena. Počasi je pozabila na družino, na Andreja. Ni bil več na prvem mestu v njenem življenju. Večkrat je premišljevala o svojem zakonu. O Andreju.