Po Atahualpovih sledeh
Tudi v Cajamarci kot v večini perujskih krajev je osrednji del mesta razporejen okrog Plaza de Armas, glavnem trgu, ki je skozi ves dan zbirališče turistov, umetnikov, prodajalcev in seveda tudi domačinov. Na zelenih površinah trga posedajo družine, se igrajo otroci, tu se »dogaja« ob večerih živahno druženje s pesmijo in predstavami glasbenikov. Na dveh straneh se vzpenjata v višino krasni cerkvi v baročnem slogu, edina tovrstna primera gradnje v Peruju (Katedrala in cerkev svetega Frančiška). Postavili so ju seveda Španci po porazu Inkov. Severno se nad trgom vzpenja grič svete Apolonije z odličnim razglediščem. Treba se je povzpeti po 300 stopnicah in z vrha se odpre prekrasen razgled na strnjeno morje cajamarških hiš, ozkih ulic, imenitnih starih stavb. Tu je tudi inkovski kamniti prestol, s katerega naj bi, tako pravi izročilo, Atahualpa pozdravljal svoje čete. Vsak dan sem si vzela nekaj minut in posedela na kamnitem prestolu ter zrla v daljavo. Čudovit občutek – kot da bi podoživljala zbiranje vojščakov in rožljanje orožja 300 stopnic niže v kotlini!
Nedaleč od cerkve sv. Frančiška na ulici Puga stoji preprosta stavba, v kateri je bila Atahualpova jetniška soba, soba odkupnine (Cuarto del Rescate). Velik prazen prostor je na ogled turistom skozi stekleno okno. Še danes je na zid pritrjena označba, do katere so morali Inki napolniti prostor dvakrat s srebrom in enkrat z zlatom. Pomeni pa višino, do koder je segala Atahualpova nad glavo iztegnjena roka. Ob steni je velik kamen, na katerem so morda ubili Atahualpo. O kraju njegove smrti namreč ni poročil, prav tako ne o tem, kaj se je zgodilo z vladarjevim truplom. Morda je Cajamarčanom uspelo Atahualpovo truplo skriti, saj je znano, da so Inki imeli trupla svojih vladarjev vedno v bližini, in če so se selili, so jih pa nosili s seboj. Pri vhodu v sobo odkupnine so pričevanja kronistov: slike in risbe, ki prikazujejo Atahualpo v ječi, boje s Španci in usmrtitev vladarja leta 1533, tu so tudi zapisi pomembnih oseb, ki govore o Atahualpi in njegovi nesrečni usodi.
Na aveniji Atahualpa smo obstali pred mogočnim spomenikom vladarju Tahuantisuya. Podoba bojevnika, postavnega moža, ki zre v daljavo, le delno pričara lik zgodovinskega junaka, razburka domišljijo in spodbudi razmišljanje o krutih časih izpred 500 let. Še vedno vemo premalo o Inkih. Pisave niso imeli, tako se je ohranilo le to, kar so zapisali Španci v času, ko je cesarstvo že tonilo v propad. Kakšen človek, vladar je bil pravzaprav? Pohlepen, pretirano željan oblasti? Ali moder vojskovodja, ki je razumel svoje poslanstvo v tem, da združi cesarstvo v homogeno celoto in se je zato spopadel s Huascarjem? Veliko ugank in tako malo odgovorov. Zanimivo: iskali smo razglednice s podobo vladarja, pa jih v vsej Cajamarci nismo uspeli najti. Sploh nimajo razglednic kraja.
Baños del Inca
Sedem kilometrov od Cajamarce so znamenite terme Baños del Inca. Danes lepo, dokaj sodobno urejeno kopališče s termalnimi kopelmi, je bilo že pred 500 in več leti znano po zdravilnih učinkih toplih vrelcev. Tu si je Atahualpa celil bojne rane. Voda še vedno priteka v bazene po lepo urejenih kanalih, ki so jih zgradili Inki. Ohranjeni so tudi temelji stavbe v osrednjem delu kopališča, kjer je bival inkovski vladar. V Baños del Inca smo se napotili preko naselja Otuzco. Tu so na ogled zanimive, v skalo vklesane grobnice, v katerih pa že zdavnaj ničesar ni. Tako so prvotni naseljenci (ni povsem jasno, kdo so bili) pokopavali svoje rajnke. Arheološko nahajališče se imenuje Ventanillas de Otuzco. Iz Otuzca vodi lepo urejena pešpot po zeleni pokrajini do kopališča Baños del Inca. Prijeten rekreativni dopoldan je bil! Pred slovesom od Cajamarce smo si tudi mi privoščili prijetne kopeli v zdravilni vodi.
Pravo presenečenje nas je doletelo zvečer v restavraciji našega hotela. Zaslišali smo slovenske besede. Mladeniča, ki sta pri sosednji mizi obirala kosti morskega prašička, sta bila rojaka, študenta farmacije iz Slovenije. Preko mednarodne izmenjave študentov jima je uspelo dobiti delo v lekarni v Trujillu. Povedala sta, da jima uspe vsak vikend pogledati katerega od znamenitih krajev dežele, tako da bosta imela po šestih mesecih, kolikor traja izmenjava, Peru v malem prstu. Živ dokaz, da smo postali Slovenci svetovni popotniki.
Sončne dni v Cajamarci smo si popestrili še z ogledom folklornega festivala, kakršnih je po Peruju, predvsem po večjih mestih, veliko. Živahna glasba in pisane narodne noše, ki so še danes aktualno vsakdanje oblačilo Perujcev s podeželja, pričarajo podobe časa, ki, upam, ne bo prehitro utonil v vse večjem turističnem vrvežu v tej nadvse privlačni deželi Južne Amerike.