Kult boga Aiapaeca
Močeji so verjeli v posmrtno življenje. Darovali so več bogovom, najpomembnejši pa je bil Aiapaec. Aiapaec je bil najmočnejši zaščitnik ljudstva Moče, bog vode, hrane in zmage v bitki. Običajno se pojavlja kot mlad, mišičast moški, ki nosi naglavno pokrivalo iz jaguarjeve glave, uhane iz kačjih glav in dvoglavo kačo za pasom. V eni roki drži krvavo rezilo v obliki polmeseca, v drugi pa odrezano glavo žrtve. Predstavlja tudi kult žrtvovanja ljudi. Aiapaecu so neprestano žrtvovali, saj so bili močno odvisni od dežja, kajti v sušnem obalnem pasu ne bi mogli preživeti brez vode in padavin. Verovanje je zahtevalo veliko težaškega dela. Če s priprošnjami in žrtvami niso uspeli pridobiti naklonjenosti Aiapaeca, so mogočne piramide, vrh katerih so bili templji, požgali in zgradili nove. Tako so neprestano gradili in požigali, o čemer pričajo številne močejske piramide okoli Lambayequa.
Pričevanja o množičnih žrtvovanjih ljudi so bila najdena tako v Trujillu (Piramida Lune) kot tudi v Huaca El Brujo. Aiapaec je bil neprestano žejen človeške krvi, kar je pogojevalo veliko obrednih svečanosti, da bi zagotovili potrebno število človeških žrtev, obenem seveda pogoste vojne pohode. Verovanje je Močeje močno izčrpavalo.
Proti suši so se borili tudi tako, da so vodo speljali do Pacifika s strmih pobočij Andov ter tako z namakanjem zagotovili tudi do dve žetvi letno. V grobovih najdeni pridatki pričajo, da so gojili koruzo, fižol, kikiriki, čili, avokado, krompir, buče, pšenico in celo bombaž. Že Močeji so iz koruze pripravljali čičo – blago žgano pijačo, podobno pivu. To počno Perujci še danes. Uživali so tudi pestro mesno hrano. Redili so race, morske prašičke, lame, na krožniku pa je bilo seveda veliko morskih sadežev, saj so bili odlični ribiči. Zahvaljujoč tako raznoliki prehrani je bila povprečna življenjska doba Močejev 35 -40 let, kar je za tiste čase veliko.
Piramidi Lune in Sonca
Julija in avgusta so obmorski kraji Peruja prepredeni z meglo, ki se ti kar lepi na kožo. Le tu in tam posije sonce, da imaš vsaj malo občutka, da si blizu velike luže. Zadiši tudi morska hrana, ki je tu, na obalah Tihega oceana, zelo poceni in ne sodi med delikatese, ampak jo dobiš za 5-10 solov na vsakem koraku. Uživali smo v odličnem sevicheju (seviče), ki ga pripravljajo iz surovih, mariniranih rakovih repkov, školjk in koščkov različnih rib. Pika na i je pa AHI, pikantna omaka, ki jo preliješ po sevičeju in pošteno zažiga. Splača se jesti na tržnicah, kjer se prehranjujejo krajani, kar pomeni, da je hrana sveža, a po jedi se je pametno dezinficirati s kakšno žgano pijačo, denimo z dobrim perujskim piskom. Še nasvet, kako najpreprosteje priti do bližnjih destinacij: tako v Chiclayu kot v Trujillu je najbolje stopiti do postajališča " kolektivosov "- kombijev ali minibusov, ki jih je veliko in so izjemno poceni, čeravno ne najbolj udobni.
Malce iz Trujilla stojita mogočni močejski piramidi Huaca de la Luna in Huaca del Sol., grajeni iz opek iz sušene gline. Z izrazom »huaca« so tukajšnja ljudstva, tudi Inki, označevala vse, kar so častila: templje, piramide, skale, grobnice, lahko tudi drevesa, določene svete kraje, energijske točke ipd. Piramidi so gradili od 3. do 8. stoletja našega štetja. Sta največji v Južni Ameriki. Piramida Lune meri kar 290 x 210 metrov in je resnično fascinantna. Večplastna piramida Lune odseva vso moč in veličino kulture Močejev. Znotraj so na ogled velikanski prostori svetišč, bivališč, ječ, shramb, ki obiskovalca prepričajo, da gre za ljudstvo, ki je bilo v svojem času neustavljivo in nepremagljivo. Poslikave na keramičnih ploščicah, ki krasijo zidove velikanske stavbe, predstavljajo grozljiva bitja, ki so nedvomno kar naprej žejala po krvi. Žrtve so bili bojni ujetniki, ki so jih do odločilnega dejanja – usmrtitve - napajali z izvlečki kaktusa, tako da se verjetno sploh niso zavedali trenutka smrti. Če ujetnikov ni bilo, so žrtvovali mladenke in mladeniče iz svojih vrst, običajno tiste plemiškega rodu. Po skeletih so arheologi ugotovili, da so žrtve usmrtili z udarcem po glavi, z obglavljanjem, z udarcem s sekiro v prsi (iztrgali so srce), včasih pa so žrtve sunili s pečin v prepad.
Huaca de la Luna je obnovljena do dveh tretjin, arheologi še izkopavajo trge in naselje ob njej, medtem ko Huaca del Sol zaradi pomanjkanja denarja še sploh ni raziskana.