Po sledeh Močejev

Pestra zgodovina se zrcali tudi na severu Peruja na vsakem koraku: spomeniki predkolumbovskih civilizacij Močejev, Čimujev, ljudstva in Chachapoyas, tu je Cajamarca, kraj tragičnega konca 13. Inke Atahualpe in še marsikaj drugega se najde.

V Peru smo pripotovali iz Ekvadorja.Ko smo se s težko muko prebili skozi kaotično mejno cono med ekvadorskim Huaquillasom in perujskim Aguas Verdesom, smo brezglavo sedli v prvi taksi, ki je bil na voljo, kajti razmere na meji so precej zmedene, tudi strašljive za nas, redoljubne, disciplinirane Evropejce. A naglica nas je stala kar 20 evrov, ko bi sicer za isto uslugo, torej prevoz z meje do Tumbesa, kakšnemu poštenemu taksistu plačali kvečjemu 15 solov ( 1 evro = 3,45 sola). A smo si vendar pošteno oddahnili, ko nas je naš voznik odložil pred izbranim hotelom v Tumbesu. Naslednje dni smo bili že mnogo previdnejši.

V Pizarrovem zalivu
Tumbes je zapisan v zgodovino kot kraj, kjer se je pravzaprav začel tragični zaton inkovskega imperija. V bližini, v Puertu Pizarru (16 kilometrov od Tumbesa), so se maja 1532 izkrcali španski osvajalci s Franciscom Pizarrom na čelu in od tod krenili nad Inke. Nismo bili presenečeni, da v samem zalivu ni nobenega posebnega spominskega obeležja, ki bi opozarjalo, da se tu začenjajo prve sledi krvavega pota Špancev, ki so prizadejali na perujskih tleh toliko gorja kot nihče drug v kasnejši zgodovini dežele. Do zaliva smo se v krasnem sončnem popoldnevu odpeljali kar s taksijem - triciklom, da je bilo potovanje bolj slikovito. Sam zaliv je kar precej turistično oblegan, edino tukaj smo imeli tudi možnost kupiti znamenite inkovske obredne školjke spondylus. Največ jih "zrase", oziroma jih pridelajo v Ekvadorju, zato smo bili presenečeni, ko smo lahko izbirali med res lepimi primerki v Peruju. Puerto Pizarro je vreden ogleda tudi za ljubitelje narave. S čolnom smo se zapeljali med mangrove in se čudili neverjetno pisanemu živalskemu svetu, ogledali smo si lahko tudi sodobno urejen center, kjer vzrejajo avtohtono vrsto krokodilov in skrbijo za ohranjanje populacije v naravnem okolju.

Tihi ocean je tukaj, na skrajnem severu, še topel in kar primeren za kopanje, proti jugu pa postanejo vode zaradi Humboldtovega toka razburkane, sive in neprijazne.

Potovanje proti jugu smo nadaljevali z udobnim avtobusom, ki nas je v 6 urah prepeljal od Tumbesa do Chiclaya. Vožnja je bila zelo prijetna, saj gre po Panamericani tudi z več kot 100 kilometri na uro. Desno sivi ocean, levo pa puščava, puščava, tu in tam kakšno revno naselje, a kot nalašč sta se tako sivina kot puščava kopali v zlatem sončnem siju. Avtobusi, ki vozijo na dolge proge, so obvezno opremljeni s televizorji in sprevodnik skrbi, da imajo potniki možnost videti tudi novejše ameriške filme. Ne moreš se dolgočasiti.

Senor de Sipan - gospod iz Sipana
Chiclayo je prijeten kraj, posebno center v španskem slogu pritegne poglede. Obvezno pa si je treba ogledati 30 kilometrov vzhodno ležeče arheološko nahajališče Huaca Rajada pri SIPANU, kjer so 1987. odkrili znamenite grobnice Indijancev Moče. Močeji/Močike so bili močno, precej krvoločno bojevniško ljudstvo. Dobrih 700 let (od 1. do 8. stoletja n. št.) so gospodarili na obširnem obalnem področju ob Pacifiku od Piure pa vse do Trujilla. Poznali so obredno žrtvovanje ljudi, o čemer pričajo na keramičnih posodah narisani prizori masovnih obrednih žrtvovanj, stenske poslikave v piramidah in grobišča z obglavljenimi skeleti.

Pet prvih odkritih, izjemno bogatih grobnic močejskih knezov, najdenih v Sipanu, izvira iz 4. stoletja našega štetja. Do odkritja sipanskih grobnic je prišlo skoraj po naključju: na tržišču starin so se pojavili nenavadni zlati predmeti in lončenina, na kar so postali pozorni celo prebivalci Sipana in so brž opozorili oblasti, ki so poslale arheologa Alvo preverit na teren, kaj se dogaja. Arheologi so imeli velikansko srečo, kajti našli so nekaj grobnic, ki še niso bile izropane. Tako se Sipan lahko pohvali z najdbami, ki so skorajda enako dragocene kot tiste iz Tutankamonove grobnice. Najdba močejskih grobnic je bila leta 1987 prava svetovna senzacija, ki je proslavila perujskega arheologa Walterja Alvo in njegovo ekipo Za sodelovanje jim je uspelo pridobiti celo bivše plenilce grobov, ki so postali stalni sodelavci pri izkopavanju in si tako zagotovili stalen dohodek. Še danes namreč odkrivajo na obsežnem območju Sipana nova in nova čudesa.

V samem arheološkem središču so na ogled replike artefaktov v grobnici Señorja Sipana, visokega svečenika in vojaškega poveljnika, ki sta pospremila plemiča v smrt, grobnica »starega Gospoda«, verjetno prednika Señorja Sipana in še nekaj manjših stranskih grobov. Vse originalne najdbe pa so na ogled v novem, zelo sodobno urejenem Museo Tumbas Reales de Sipan (Muzej kraljevskih grobnic iz Sipana) v bližnjem Lambayecu. Že same najdbe opozarjajo obiskovalca, da so bili Močeji bojevniško ljudstvo, čeprav prelepi, dovršeno izdelani razstavljeni eksponati opozarjajo, da je imela med Močeji tudi umetnost veliko veljavo.

Sipanski gospod je bil pokopan v leseni krsti, ob dokaj poškodovanem okostju so pa našli izjemno lepo izdelane zlate grobne dodatke: izstopajo uhani s turkizi, obrazna maska, vladarsko žezlo in zlato naglavno okrasje. Ob gospodu so našli še okostja 8 oseb, ki so ga pospremile v smrt: 2 bojevnika, 2 služabnika (eden od njiju je bil čuvaj groba, ker ima odsekane noge), 3 mladenke, verjetno konkubine, 9 – 11 let star deček, poleg njih pa še okostja psa in dveh lam.

Po analizi skeleta so ugotovili, da je bil Gospod nadpovprečno visok mož, ob smrti star 35 – 40 let, da je imel deformirano lobanjo (lobanjo so s pritrjevanjem deščic in povezovanjem namerno podaljšali - ideal lepote, podobno kot pri Majih), kar je bilo značilno za predstavnike močejskega plemstva, in da je umrl zaradi neznane bolezni

Pravo doživetje je obisk muzeja v Lambayecu, kjer je na ogled okoli 1000 eksponatov iz doslej odkritih 13 grobov iz Sipana! Toliko zlata na kupu redko doživiš. Razstavljena je tudi izjemna keramika, za katero velja, da so jo Močeji izdelovali serijsko, saj so poznali kalup. Posodje je prav res nenavadno: radi so upodabljali pare sredi spolnega odnosa, preproste ljudi (ribiče, lovce, pohabljence), seveda tudi živali in demone, mitološka bitja ipd. Na posodah so naslikani motivi obrednega žrtvovanja ljudi, krvavih bojev, kar potrjuje, da so bili Močeji bojevniško ljudstvo. Pred koncem ogleda čaka obiskovalca muzeja pravo presenečenje: predstavitev vseh slojev močejske družbe v zanimivem dramskem prizoru z glasbo in svetlobnimi efekti. Izvemo, da so bili poleg plemiške elite zelo pomembni duhovniki, med njimi tudi ženske, in vojščaki.