Mirne duše si lahko dejstvo, da tako dobro izgleda, pripiše svojemu športnemu življenju. Z obžalovanjem pa pravi, da ne razume, kako to, da mladih generacij ne zanimajo korenine športa v Škofji Loki in obeh dolinah.
O, koliko bi vam imela povedati!
»Lahko bi govorila cel dan in vso noč, pa bi še kaj izpustila. Najbolje bo, da se obrnete še na mojo prijateljico Majdo Hude, ona bo vedela še več kot jaz!« je večkrat vzkliknila.
Mimi je bila že v Trstu, koder je preživljala otroštvo, predana gimnastiki. Potem pa so se starši odločili, da imajo fašistov dovolj, zato so zbežali čez mejo. Dejali so, da njihovemu pokončnemu slovenstvu nihče ne bo strigel peruti.
Njo in štiri brate je oče takoj ob prihodu v novo domovino vpisal k Sokolu. Mimi mu je ostala zvesta do trenutka, ko je razpadel.
»Naš oče je zmeraj trdil, da se mladi morajo posvečati športu, da jim ne gredo po glavi neumnosti. Prepričeval nas je, da zdrav duh domuje v zdravem in razgibanem telesu. Kako sem vzljubila najrazličnejše športne dejavnosti: od gimnastike, orodne telovadbe, parterja, lahke atletike, nogometa, do smučanja!
Pa saj nismo samo migali! Nekoč so bila vsa športna tekmovanja in nastopi prepleteni tudi s kulturnim programom, » je polna zanosa razlagala Mimi.
Bilo je zelo lepo. Imeli smo mitinge in dobre mecene, ki so skrbeli za mlade športnike.
Mimin oče si je našel delo pri železnici, mama pa je ostala doma in gospodinjila ter skrbela za otroke. Živeli so v Virmašah, v majhni hišici, toda bili so srečni. Vsako jutro so se peš odpravili v šolo, ki so jo imele nune. Bile so stroge, vendar pravične, zato Mimi še danes dobro obvlada nemško.
Pozneje je šla v Ljubljano, na trgovsko akademijo.
»No, nečesa pa skoraj ne smem pozabiti: na nek način so nas nune vseeno delile: notranje so živele pri njih, to so bile hčerke bogatih staršev, me, revne, pa smo bile zunanje. Pozneje, ko smo nekatere postale Sokolice, nam prav tako niso dovolile, da bi nosile med poukom bluze z znakom sokola. Dale so nam vedeti, da ni prav, ker hodimo k telovadbi,« se spomni Mimi in se prešerno zasmeje. Kot zmeraj, kadar beseda nanese na šport.
»Meni je Sokol prirasel k srcu. Vsak trenutek, ki sem ga preživela v telovadnici, se mi je zdel vznemirjajoč. V sebi sem čutila navdušenje nad tem, kako so nas pripravljali za telovadne mitinge. Za Sokola moraš živeti-do konca, to me je vodilo naprej. Nastopali smo na številnih prireditvah v Žireh, v Poljanah, Selški dolini. Ga ne poznam, ki bi lahko pozabil mitinge, ki smo jih imeli!«
Njena najlepša leta so se porazgubila med 2. sv. vojno. Nikoli se ni poročila. Ni bilo pravega, reče z obžalovanjem.
»Pri Sokolu in potem pri Partizanu so me potrebovali in ni bilo časa za ljubezen. Po vojni smo se s kolesi vozili v obe dolini. Dr. Milan Gregorčič iz Gorenje vasi je bil nepozaben, saj je držal telovadbo v tamkajšnjem kraju pri življenju. Če bi nas videla današnja mladina, s kakšnim zanosom smo telovadili, bi nas mogoče želeli celo posnemati!«
Potem se je pričelo obdobje Titovih štafet. Zlasti na začetku, ko je bilo »športno» navdušenje še bolj prisotno, so bile prireditve nepozabne. V Beograd je odpotovalo več kot polovica škofjeloškega Partizana. Mimi je bila zadolžena, da bedi nad gorenjskimi skupinami.
Če še danes zapre oči, lahko vidi pred seboj valujočo, več tisoč-glavo množico mladih iz vse Jugoslavije.Vsi so delali enake vaje. Kakšen užitek za dušo! Še zmeraj ji pridejo solze ganjenosti v oči, ko se spomni na tisoče rok in nog, ki so se med seboj ujele v eno samo pesem, v en sam ritem. Pa modra plesirana krila, bele bluze! Če bi le videli, kako je bilo lepo …
Telovadbi se je posvetila tudi po poklicni plati, saj jo je poučevala na osnovni šoli.
Zelo jo žalosti, da so mladi popolnoma izgubili zanimanje za orodno telovadbo. Pa tako lepo bi bilo, če bi se lahko družili.
Tudi potem, ko je šla v pokoj, se je še zmeraj posvečala telovadbi. Počasi je vse, kar jo je spominjalo na »pravi šport, izumrlo. Srce jo je bolelo, ko je videla, kako so se redčile vrste mladih. Leto za letom bolj …
Pred tremi leti je prišla v dom. Padla je. In ni šlo drugače. Hočeš, nočeš se je morala vdati.
Še danes dobiva največ obiskov od deklet, ki jih je učila telovadbo pri Partizanu. Skupaj obujajo spomine na leta, ki so že zdavnaj minila. Še dobro, da je Mimino srce dovolj veliko in prostorno, da so lahko spomini v njem našli svoje mesto.