Tistega avgustovskega dne sta bili to prijazni gospe, ki sta kupili petdeset jajc, si natrgali mete in melise v mojem zeliščnem vrtu, nato z užitkom spili odličen čaj, postregla pa sem jima še s svojimi čajnimi kolački (ki so tudi šli v prodajo, kot bi bili edini takšni na svetu), prijazno klepetali z možem v senci velike češnje in bili videti močno navdušeni nad najino podjetnostjo.
»Kaj pa, ko odvedeta vse dajatve in davke državi … ostane kaj omembe vrednega prihodka?« je - tako mimogrede - vprašala ena.
»Davke? Vse, kar počneva, delava na ljubiteljski bazi,« se je pošalil mož.
»Ne gre tako,« se je zresnila gospa. »To je delo na črno, siva ekonomija!«
»Dajte no, saj ne služiva milijonov!« se je še naprej smehljal mož. »Država bi morala biti vesela, da smo tudi upokojenci podjetni, saj iz teh pokojnin, ki jih imamo, se ne da spodobno preživeti.« Gospa pa je pobrskala po svoji torbici in potegnila iz nje izkaznico, na kateri je pisalo, da je tržna inšpektorica.
»Spodobno ali ne – moram napisati prijavo!« je rekla odločno kot policaj, ko napihaš preveč promilov. Osupnila sem! Inšpektorica! Kot bi me kdo treščil po glavi. Z muko sem izdavila: »Pa morate … napisati prijavo? Ne bi šlo samo z opozorilom? Nisva vedela …«
Njen oster pogled je bil neizprosen: »Neznanje ne more biti opravičilo, razumete?«
Njena spremljevalka je že vzela mapo s papirji in potem je bilo kratko in jedrnato konec najinega tako lepo cvetočega »velikega posla«. Mislila sem, da mi bo počilo srce. Kokoši se bova morala znebiti, odstraniti kurnik, odsloviti vse, ki pridejo na špricer ali zeliščni čaj z domačimi kolački ali samo na prijeten klepet pod veliko češnjo … in životariti naprej s skromnima pokojninama. Zaslužek, za katerega sva se pošteno nagarala, pa bo požrla kazen, ki bo sledila po prijavi gospe inšpektorice.
O ja, država pri malih ljudeh brez težav hitro izterja, kar ji pripada! Z velikimi ribami pa je mnogo bolj obzirna.