RESNIČNA ZGODBA: "Vilification"

Vedno, kadar je premišljeval o teh sanjah, ki so se vedno sprevrgle v moro, se je spraševal, kako to, da tega prostora ni v njegovem snu, čeprav se ga je buden, če se je res potrudil, še vedno videl.

Pritekel je iz hiše, pogledal na desno proti transformatorju, ki je stal na drugi strani ozke poti, ki je peljala mimo ograje, ki je obkrožala vrt in prav nasproti so se odpirala ograjna vrata. In tam je videl vojaka, ne bi vedel kdo, saj so otroci poznali oboje, Tomije in Ameje, toda dosti kasneje so mu domači povedali, da so to bili v tistem kraju Amiji, čeprav bi po spominu, ki se je vtisnil šestletnemu dečku temu prej lahko rekli amico.

Druščina ga je že čakala. Ne bi mogel razložiti, kakšna je bila ta druščina, spominjal se je, da so bili vedno isti, dokler so bili v tistem kraju, vsak posebej je bil postavljen v ta kraj proti svoji volji, ko pa so že bili tam, niso potrebovali dosti časa, da so se priključili skupini in potem skupno raziskovali soseščino, in takrat je bil vsak dan poln dogodivščin.

Toda v sanjah se je vračal edino le k temu dnevu, vedno na enak način, v mladosti zelo pogosto in oče ga je vedno prebudil,
"Si spet videl tiste žareče oči?"

Izza ograje, le nekaj korakov od vrat levo je bilo križišče, od tam je vodila pot spet levo in naravnost med hiše.
Na drugo stran, na levo, pa je vodila pot nekam v neznano, v prostranost, na travnik, na železniška tire, ki so vodili tja daleč do skupine nizkih stavb in potem še naprej nekam v neznano.
Vse te stavbe so bile nizke in brez streh.

In takrat se prikaže prizor, da jih je vodil starejši deček, še ga vidi, v kratkih hlačah in v srajci, vsi so bili obuti v čevlje.
Nekam so tekli, on pa kot vedno, je bil zadnji, tekli so vse do tam, se nenadoma ustavili, da jih je lahko tudi sam dohitel, saj ni bil posebno hiter v teku.
Takrat v skupini vidi tudi deklico in vsi gledajo v dečka in čakajo.
Hotel je vprašati, sam ni vedel kaj, ko ga vsi grobo in potiho prekinejo, preden sploh kaj izusti, tudi sam sliši nekje iz notranjosti ječanje pa spet glas, ki je še najbolj spominjal na glas pretepenega psa.
Tudi sam se je zazrl v umazano, nekoč pobeljeno zidovje in prisluhnil.
Pred zidovjem, ki je skrivalo ječanje, je ležalo na drobno razbito pohištvo, opeka in razbito steklo.
Vrata skupaj z okvirjem so bila izruvana iz stene, vse pa razbito v trske.
Težka je bila maščevalna jeza zmagovalca.
Počasi in strahoma so vstopili v prvi prostor.
Pogledal je proti svetlobi sončnih žarkov, ki so padalo skozi odprtino, kjer je bilo nekoč okno. Okensko krilo je še viselo na zgornjem tečaju, namesto stropa, nebo.
Po tleh pa razbito pohištvo, množica raznobarvnih popisanih papirjev, zdrobljeno steklo, deli poljskih vojaških telefonov, raztrganih, temeljito uničenih knjig, nekoč vse vezane v močne platnice in tam v kotu, v razbitem okviru, slika velikega voditelja, na njem kup pohojenega človeškega iztrebka.

Iz sosednjega prostora je bilo še vedno slišati čudne glasove, kot ječanje, potem nerazločne besede, prošnje prestrašene ženske morda, nato spet kletvica, običajna zmagovalčeva kletvica, ki so jo tudi otroci pobrali za svojo, in globoka sapa, ki je čudno odmevala v prostoru, sapa utrujenega človeka, vedel je, slišal je že to sopenje, sopenje bežečih, ki so iskali zaklonišče pred z neba poslano smrtjo.

Še sam je stopil do skupinice otrok, ki so zapolnili prehod v ta prostor poln glasov, potisnil je glavo v to gručo in se prerinil v ospredje. S pogledom je poiskal izvor vsega tega, najprej ni prav vedel kaj gleda, videl je najprej bosa od stekla porezana stopala, med temi nogami pa v vojaško obleko oblečeno postavo, pravzaprav, na pol oblečeno, saj je izbruhnil v čuden krohot, ko je zagledal v golo migajočo zadnjico, in ta smeh je pognal vso skupinico v beg, ostal je sam, zadnjica se je za hip umirila, kletvica ga je prisilila, da je pogledal višje, ženske noge, ki so jih objemale vojakove roke so štrlele kvišku, tam od strani ga je gledal umazan obraz, videl je šope kuštravih las, njene oči, široko razprte, so mu ukazovale, naj zbeži, toda ni se mogel premakniti, kot prikovan je stal, in potem se je zastrmel v njegov obraz, velike, bele oči in sredi tega črna žareča svetloba, ki mu ni dovolila, da bi se premaknil, tedaj pa ga je nekaj zagrabilo za njegovo roko in ga potegnilo za seboj.

Tekel je, vedel je, samo hitro mora teči, a ni vedel kam.
Šele pozneje se je zavedel, da se je vrnila Lisbeth, vsi ostali so se razbežali.
Ta spačen obraz je v hudih morah videl še dolgo po tistem.
Velik rjav obraz, široko odprta usta, belina zob, ob strani slina, ki se mu je cedila po bradi, in tisto črno, žareče oglje vsajeno v velikih belih očeh,
in še hropeč, močan odmev, ki pa ga takrat ni dojel:
- Go away -