Iz svojih lastnih izkušenj lahko marsikaj povem. Nekaj ljudi poznam, ki me raje obidejo v velikem krogu, kot da bi me morali srečati na vozičku in se celo pogovarjati z menoj. Prav zasmilijo se mi in jih nikakor ne bi želela vznemirjati. So tudi takšni, ki se srečanju sicer ne morejo izogniti, ne vejo pa potem, kaj bi rekli in jim je prav nerodno. Najbolj zabaven pa je komentar gospe, ki sem jo srečala v mestu in ki ni edina s svojim komentarjem. Precej stara je že in komaj hodi. Ko me je zagledala, je rekla: »Ah, kako ste ubogi!« Ne vem, kaj si je pod tem predstavljala. Ne, še zdaleč se ne počutim ubogo. Moja težava je pač v tem, da težko hodim, drugi imajo druge težave. Če bi sedaj razporedila po mizi mnoge težave drugih, ne vem, če bi hotela s kom zamenjati. Verjetno se podobno dogaja tudi drugim. Vsak se mora na svoj način soočati s tem, kar mu življenje prinaša na pot. Veliko laže je, če pri tem ne kompliciramo. Zelo hudo pa je, če se človek samemu sebi začne smiliti. To je potem veliko hujše kot bolezen sama ali invalidnost.
Zelo zanimivo je tudi, kaj vse slišimo in beremo ob smrti. Mnogi ljudje so prepričani, da moraš biti ob vsaki smrti žalosten ali da moraš to vsaj pokazati navzven, če že v sebi tega ne čutiš. Tako nekako naj bi se spodobilo. To je zelo prisotno v naši civilizaciji. Umre na primer zelo stara gospa, nepokretna in dementna, včasih tudi z močnimi bolečinami, ki je pogosto sama tolikokrat že rekla, da bi najraje umrla in da že komaj čaka na smrt. Ljudje okrog pa govorijo: »Uboga gospa je umrla.« Nihče si ne upa reči: »Hvala Bogu, da se je življenje izteklo, da ne bo več trpela. Hvala za vse tisto, kar je v življenju naredila, kar nam je dala. Sedaj pa naj počiva v miru.« Šele potem, ko se z ljudmi malo dlje pogovarjaš in jim to rečeš, si upajo to priznati.
Tako zelo smo ujeti v to, kako moramo negativno reagirati na vse, kar je povezano z boleznijo, prizadetostjo in smrtjo, da se tega niti ne zavedamo. Tudi pogovarjamo se o tem bolj malo, morda šele v zadnjem času nekoliko več, pa tudi ne povsod. Dokler ne bomo v sebi razčistili vsega tega, dokler bomo razmišljali tako, nam bo vsaka bolezen, vsaka prizadetost in vsaka smrt prinašala samo veliko trpljenja. Dokler bomo ob bolnih, invalidih in ob pokojnih znali reči samo, kako so ubogi, bo zelo, zelo hudo, ko se bo to zgodilo nam samim ali komu od naših najbližjih.
Sploh pa bi se dalo razpravljati še in še, kdo je ubog, kdo je bolj ubog, kdo je najbolj ubog. Odgovori bi bili zelo različni in to ocenjevanje je vedno nekaj zelo subjektivnega. Najhuje je seveda za vse tiste, ki živijo z občutkom, da so najbolj ubogi ljudje na svetu.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)