Starost po sebi ni bolezen, je samo pešanje življenjskih moči, se pa seveda v starosti navadno pojavlja več bolezni kot pri mladem človeku. Lahko tudi veliko več. Tudi če star človek velja za zdravega človeka, mora računati s tem, da počasi ne bo zmogel vsega, kar je zmogel v mladosti. Bolj kot prej se mora učiti izpuščati svoje moči, svoje sposobnosti, marsikaj, kar mu je v življenju veliko pomenilo. Tu prihaja do izraza življenjska modrost, v kateri je zorel ali pa tudi ne. Lahko se s hvaležnostjo ozira nazaj, kaj vse je naredil, kje vse je bil, lahko pa je ogorčen in nikakor ne more razumeti, da vsega tega sedaj ne zmore več. Odločitev je čisti njegova.
Star človek, ki zna biti hvaležen za svojo preteklost, bo čisto drugače komuniciral s svojo okolico, tako da ga bodo njegovi imeli radi kot starega človeka. Človek, ki se nikakor ne more sprijazniti s svojimi leti, pa lahko postane pravo breme. Vsega so mu krivi drugi, tudi njegove starosti in vedno večje nebogljenosti. Tu se pogosto začenja pravi začarani krog. Star človek je vedno bolj nezadovoljen in tečen, okolica ga vedno bolj odklanja, stvar postaja samo še hujša, za starega človeka samega in za njegovo okolico,
Sprejemanje starosti se ne začenja šele v starosti, ampak že veliko prej, sredi mladih let. Ni slabo, če se mlad človek najprej zaveda, da bo enkrat star, če se sprašuje, kakšen bi želel biti kot star človek in če potem celo življenje dela na tem. Soočati se z realnostjo življenja pomeni, da se zavedaš, da boš star. Navadno to pride prej, kot si misliš. Ko se pogovarjam z ljudmi, se mi zdi, da večina sploh ne misli, da bo kdaj stara, ko pa se to zgodi, so mnogi zelo presenečeni in nepripravljeni.
V mislih imam gospo, staro malo čez šestdeset let, ki vse načrtuje tako, kot da bo večno mlada. Oblači se kot dvajsetletnica, seli se v novo stanovanje, veliko in z mnogimi stopnicami. O ljudeh, ki so kakšnih pet let starejši od nje, govori kot o starih, sama pa seveda noče niti malo slišati, da bo čez dobro leto tudi sama spadala v skupino ljudi nad petinšestdeset let. Lahko samo upamo, da ji bo čim dlje uspevalo živeti z občutkom, da je še zelo mlada.
Poznam pa tudi ljudi, ki začnejo dovolj zgodaj misliti na čas, ko jim starost marsičesa ne bo več dopuščala. Preselijo se v primernejše stanovanje, kar gotovo ni lahko, je pa to veliko laže, če narediš dovolj zgodaj. Opustijo marsikaj, kar jih obremenjuje, na primer velik vrt. Naredijo vse tisto, s čemer si lahko sami olajšajo življenje. Potem se veliko laže soočijo z vsem tistim, česar ne morejo spremeniti in tudi ni tako lahko.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)