Verjetno se ne bi mogli strinjati z odrivanjem vsake skrbi za lastno zdravje, češ, tako nam je usojeno, to moramo kot takšno prenašati, Bog tako hoče. Bog nam je dal tudi razum in zdravo pamet, da za svoje zdravje poskrbimo, kolikor je to v naši moči. Do neke mere je vsak človek odgovoren za svoje zdravje. Ob tem smo lahko veseli vsakega napredka medicine, ki nam pomaga živeti.
Druga skrajnost, ki se zdi, da je pri mnogih ljudeh v današnjem času prisotna, pa je prava obsedenost od zdravja. Ljudje so pripravljeni iti čez vse meje zdrave pameti, samo da ne bi zboleli, kaj šele umrli. Vse to jih pogosto tudi veliko stane, ampak česa vsega človek ne bi dal, samo da bi ostal zdrav. Tako se zgodi, da mnogi pretiravajo, z »zdravo« hrano, raznimi dodatki, razgibavanjem in morda še z marsičem, česar niti ne poznam. Prav na račun teh ljudi bogato služijo mnoge najrazličnejše firme po vsem svetu. Zato je tudi teh preparatov vedno več in se pojavljajo vedno novi. Potem pa se zgodi, da zboli na primer za rakom na črevesju človek, ki je skrajno zdravo jedel in se dovolj ali več kot dovolj gibal. Le kdo je kriv, kje je bila napaka?
Za današnjo dobo je v veliki meri značilna prav ta obsedenost od zdravja, ki dela človeka nemirnega in ga napolnjuje ves čas s strahom, ali je storil dovolj za svoje zdravje. Kaj pa, če bi se moral lotiti še česa drugega? Kaj pa, če je druga metoda, ki jo zdaj na novo ponujajo, bolj učinkovita? Človek ne prisluhne sebi in svojim potrebam, ampak veliko bolj raznim reklamam. Najbolj učinkovite reklame ponujajo »znanstveno« dokazane preparate in metode. Takšni »znanstveni« dokazi lahko pravi znanosti samo škodujejo.
Ob današnji pogosto pretirani skrbi za zdravje se lahko vprašamo, kakšna je podoba človeka, za katero naj bi si prizadevali. Človek z brezhibnim telesom, na katerem ni niti grama maščobe preveč, z vsemi čisto normalnimi laboratorijskimi izvidi (kjer holesterol na primer ne sme biti niti na meji normale, kaj šele malo previsok), ki je sposoben še pri sedemdesetih letih in več preteči maraton in tako bi lahko naštevali še naprej. O bistvu človeka, o tem, kaj je v njegovi notranjosti, o njegovem temeljnem odnosu do resničnega življenja, tu ni govora. V bistvu gre samo za neko prazno lupino, znotraj katere lahko nekaj je ali pa tudi ne.
Temeljno vprašanje je torej, kako najti tisto pravo mero skrbi za zdravje, da je ne bo preveč, pa tudi ne premalo. Vsak človek se bo moral na pot tega iskanja odpraviti sam in tudi sam zase prevzeti odgovornost. Lahko posluša sicer izkušnje drugih ljudi in se od njih uči, posnemati pa ne more nikogar. Prisluhniti mora sebi. Ne enkrat za vselej, ampak vsak dan znova. To vprašanje je bistveno povezano z našimi življenjskimi vrednotami. Kaj je zame osebno pomembno, da v svojem življenju uresničim, čemu se mi zdi vredno posvečati največ energije, kaj me v življenju vedno znova spodbuja, da grem naprej. Ko začneš razmišljati o teh vprašanjih, dobi tudi zdravje drugačen pomen.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)