Ko je Rešenik zapustil zemljo,
poklical je k sebi Zofko mlado …
Se ustrašla je Zofka sila močno
v srcu nemir jo je begal hudo …
Le kaj sem storila,
da tako mlada pred obličje Boga zdaj bom stopila,
saj z grehom Gospoda nisem žalila,
z molitvijo pa ga vedno slavila?
Le kaj pričakuje od mene gospod Bog,
ko pa sem le nedolžen božji otrok?
Ker pa pri Bogu ni nič nemogoče,
stoji Zofka pred njim in se joče.
Solze v potokih od strahu ji po licu polze
in kakor dežne kaplje proti zemlji lete.
»Tole za poizkušnjo res ni blo slabo,«
reče ji Bog in govori zdaj tako:
»Za leto bo vsako en dan ti izbran,
ko z solzami boš morala oprati
polja - ravan, pa mesta in gore in cele vasi,
pa še Dobske župnije ne pozabi zadaj ti!«
Takole nam že stoletja Zofka v maju dež dela,
da bi na zemlji narava cvetela,
na poljih, vrtovih, godovih in še kod drugod,
dež je potreben, da zemlja da plod.
Le kmetič pa mora pozoren na njen god bit,
če hoče košnjo (mrvo) suho dobit.