Rdeča nit, ki je med seboj povezala vsa štiri predavanja in sklepno okroglo mizo, je bilo opolnomočenje sladkornih bolnikov preko skrbno definiranih aktivnosti, ki bi lahko uspešno omilile ali celo preprečile zaplete sladkorne bolezni. Le-ti namreč predstavljajo kar polovico vseh stroškov zdravljenja te bolezni.
Sladkorna bolezen, za katero trpi že 125 tisoč Slovencev (številka obolelih pa se vsako leto poveča še za približno 3 odstotke), večkrat prizadene starejše ter moške, ki zbolevajo mlajši in v večjem številu kot ženske. Kot pravi dr. Ivan Eržen, direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje, sladkorna bolezen ni enakomerno razporejena po državi, saj je v nekaterih okoljih – predvsem Zasavje in Posavje – prevalenca bistveno nad državnim povprečjem. Podobno je sladkorni bolezni bolj izpostavljeno manj izobraženo prebivalstvo, predvsem pa so ogroženi moški. Kot pomemben izziv Eržen vidi ciljno naslavljanje ogroženih skupin in okolij, ki iz različnih razlogov do izvajanja ukrepov ob sladkorni bolezni nimajo dostopa.
Da je povečanje dostopnosti diabetoloških timov po vseh slovenskih regijah nujno, je poudaril tudi asist. dr. Aleš Skvarča iz UKC Ljubljana, ki to vidi kot ključno orodje za zgodnje odkrivanje bolezni in z njo povezanih kroničnih zapletov. Izpostavil je še tri druge vzvode, ki bi omogočali optimalnejši nadzor sladkorne bolezni:
– nefarmakološke ukrepe: pacientu lahko konkretne informacije o ustreznem načinu
prehranjevanja in telesni aktivnosti, ki so podane na ustrezen in strukturiran način, ter
naslavljanje duševnega zdravja pomagajo bolje nadzirati svojo bolezen in zakasnijo ali celo preprečijo z njo povezane kronične zaplete;
– samokontrolo: s tem, da bi se omogočilo oziroma spodbujalo samonadzor sladkorja v krvi pacient že v zgodnji fazi bolezni, ko je še na peroralnem zdravljenju, se pacient lahko nauči, kako prehrana in telesna aktivnost vplivata na vsebnosti sladkorja v krvi, kar olajša kasnejši prehod in samonadzor bolezni, ko je potrebno insulinsko zdravljenje. V določenih primerih to lahko tudi zniža oziroma odloži potrebo po nadomeščanju insulina;
– telemedicino, ki bi omogočala prenos podatkov z domačih merilcev neposredno v ambulanto, s tem omogočila bolj pogosto komunikacijo med zdravstvenimi delavci in pacienti in omogočilo pravočasno ukrepanje, kar bi znižalo stroške zdravljenja in povečalo odzivnost vseh vpletenih v primeru poslabšanja bolezni.
Zadnji iztočnici je potrdila dr. Metka Epšek Lenart, specialistka diabetologinja iz Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, kjer so med letoma 2014 in 2015 sodelovali pri evropskem projektu vodenja kroničnih sladkornih bolnikov z implementacijo telemedicinskega spremljanja United4Health. V projektu so spremljali 359 bolnikov s povprečno starostjo 68 let, ki so si lahko v domačem okolju redno merili vrednost sladkorja. Izmerjene vrednosti so bile neposredno prenešene na bolnišnični strežnik, od koder so bile diabetologom nato na vpogled v obliki dnevniškega zapisa. Bolniki, ki so bili vključeni v telemedicinsko spremljanje so bolj redno spremljali svoje rezultate in skupaj z diabetologom pogosteje ukrepali pri odstopanju od ciljnih vrednosti kot kontrolna skupina. Pri celotni populaciji, vpleteni v študijo, se je vrednost glikiranega hemoglobina znižala za 0,5%, najbolj pa se je izboljšala raven krvnega sladkorja tistim
pacientom, ki so imeli pred začetkom merjenja svojo bolezen slabo urejeno (vrednost glikiranega hemoglobina nad 8%), kar za 1,2%.
Pomembno vlogo pri obravnavi bolnikov z diabetesom imajo referenčne ambulante, kjer v dobro organiziranem strokovnem timu (zdravnik v tesnem sodelovanju z diplomirano, srednjo in patronažno sestro) ponujajo celovitejšo oskrbo pacienta. Referenčne ambulante zelo uspešno izvajajo presejanje bolnikov nad trideset let, je pojasnila dr. Antonija Poplas Susič, specialistka družinske medicine in strokovna direktorica ZD Ljubljana. V referenčnih ambulantah so od začetka njihovega delovanja leta 2011 na novo odkrili kar 12 tisoč sladkornih bolnikov, ki jim enkrat letno zagotavljajo celovito obravnavo bolezni skupaj s svetovanji in usmerjanji v zdravstveno-vzgojne delavnice.
Dr. Aleša Lotrič Dolinar z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pa je predstavila vpliv sladkorne bolezni na pričakovano življenjsko dobo. Sladkorna bolezen je bila v letu 2015 evidentirana kot glavni vzrok smrti v 328 primerih. Veliko več smrti se zgodi zaradi pridruženih zapletov sladkorne bolezni, kot so srčnožilni zapleti, ki jih je bilo več kot 8 tisoč, zato so ti podatki močno podcenjeni. Podatki o številu smrti zaradi sladkorne bolezni med posameznimi leti močno nihajo. Zato ocena vpliva obvladovanja sladkorne bolezni na podaljševanje življenjske dobe zelo niha in glede na izbrano metodo znaša med 0,2 in 6,6 leta. Meni, da je za nadaljnje raziskovanje vpliva obvladovanja sladkorne bolezni na podaljševanje življenjske dobe bistveno zagotoviti konsistentne podatke in beleženje ter ustrezno upoštevati tudi sladkorno bolezen kot sekundarni vzrok smrti.
Razprave, ki se je osredotočila predvsem na iskanje možnih izboljšav v obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo, so se poleg predavateljev udeležili še višja medicinska sestra Jana Klavs, Boris Kramberger iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, Marjan Šiftar, podpredsednik Zveze društev diabetikov Slovenije, dr. Vesna Kerstin Petrič z Ministrstva za zdravje RS ter dr. Jelka Zaletel, predsednica Diabetološkega združenja Slovenije. Vsi so poudarili, da je za kvalitetno obravnavo bolnika in optimalni nadzor bolezni najpomembnejši odnos med zdravnikom (ki mu je omogočeno vzpodbudno okolje in nabor raznolikih vrst obravnav) in pacientom (ki bolezen prepozna kot težko in se z njo samostojno spopada z izbiro zdravega življenjskega sloga), zdravstveni sistem pa je tisti, ki mora takšno vzajemno soodgovornost spodbujati, omogočati in dovoljevati. Strinjali so se, da je potrebno inovativne pristope in zdravstvene tehnologije, vključevati v obravnavo sladkorne bolezni, seveda pa je potrebno pri odločanju zagotoviti vključenost relevantnih deležnikov ter podati dokaze o koristih in stroškovni učinkovitosti posamezne inovacije v luči omejenih virov.