»Že osmo leto zapored obeležujemo dan slovenske hrane, ki ga je Vlada RS razglasila leta 2012.Ta poteka vsak tretji petek v novembru, letos v petek, 15. novembra. Na ta dan poteka tudi Tradicionalni slovenski zajtrk (TSZ), ko imajo otroci v osnovnih šolah in vrtcih zajtrk z živili iz lokalnega okolja. Letos se želimo še posebej zahvaliti vsem udeležencem v prehranski verigi s sporočilom: »Hvala za naš super zajtrk!«, pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Ob tem se nam seveda poraja misel, zakaj le en dan v letu, a prepričani smo, da naši otroci dobijo kvalitetno in lokalno hrano v šolah in vrtcih večkrat.
Današnji tradicionalni zajtrk
Otroci so danes zajtrkovali kruh z maslom in medom, jabolko in mleko.
"S projektom se posebej osredotočamo na otroke, šolajočo se mladino, jih izobražujemo, obveščamo in ozaveščamo, pa tudi širšo javnost, o pomenu zajtrka, pomenu in prednostih lokalne oz. slovenske hrane, pomenu kmetijstva in čebelarstva za pridelavo hrane ter njunem vplivu na okolje, o pravilnem ravnanju z odpadki, ki nastajajo pri vsakodnevnih dejavnostih in racionalnem ravnanju z embalažo," so poudarili na ministrstvu.
Slovenski zajtrk nekoč
Pogovarjali smo se z upokojeno učiteljico Vilmo Dobrin, ki pravi, da današnji tradicionalni zajtrk ne spominja na tistega, ki je bil na mizi nekoč.
»Kruh, maslo, med, mleko in jabolko? To naj bi bila baje tradicija, a tega nekoč ni bilo. Mogoče sem premlada, mogoče sem prestara. Zajtrkujem od vedno. Ko sem bila otrok, smo pri nas obvezno imeli zajtrk. Jedli smo žgance z mlekom ali z ocvirki. Žganci so bili največkrat krompirjevi, kajti koruzne smo imeli za večerjo. Jedli smo ocvrta jajca na domači masti. Kot otrok ocvirkov nisem marala, zato sem bila srečna, da sem si jih lahko spekla na olju. Včasih smo kos kruha nadrobili v mlečno kavo ali kar v mleko. To je bila tradicija mnogih.«
Dodaja, da se ne spominja, da bi med kdaj zjutraj mazali na kruh, tudi pri šolskih malicah ga ni bilo. »Med smo kdaj pa kdaj imeli za dodatek čaju. Imel je bolj zdravilen namen. Med je bil dragocenost, saj je bilo zelo malo čebelarjev, ki so imeli panje.«
Tudi pri uporabi masla je bilo podobno: »Le kdo ga je imel toliko, da bi si ga lahko sploh mazal na kruh? Imeli smo ga doma, se spomnim. Na srečo je bila nekaj kilometrov stran mlekarna, kjer so mleko tudi predelovali in ne le zbirali. A maslo smo uporabljali za peko piškotov, potic in biskvitov, pa nadrobili smo ga med naribana jabolka za jabolčni zavitek.«
Kruh je bil domač, pečen v krušni peči
»Kruh smo imeli, največkrat pečen v krušni peči. V trgovini sploh ne vem, če so ga takrat prodajali. Cerkniški pek je tam nekje ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja začel voziti kruh po vaseh. Takrat smo otroci dobili žemljo. Dobra je bila tudi brez vsega. Nihče ni takrat govoril, da bela moka komu škodi. Žemljica je bila naš posladek in to brez namazov.
Kose kruha pa smo mazali z domačo češpljevo marmelado, nekateri z domačo ocvirkovo mastjo, včasih smo ga namočili z mlekom in posuli s sladkorjem. Ti kosi kruha so bili tako nekako za tisti vmesni čas med glavnimi obroki,« pojasnjuje upokojena učiteljica.
Kot se spominja, pa tudi jabolka nikoli niso bila za zajtrk, pa jih je bilo dovolj. Zato se sprašuje, kaj ima današnji zajtrk skupnega s tradicijo in komu je v korist.
Tradicionalni zajtrk pred štirimi leti
Dobrinova se spominja, kakšen je bil tradicionalni zajtrk pred štirimi leti, ko je bila še zaposlena v šoli. Otroci so dobili maslo in med zmešano skupaj. Otrok, ki je imel alergijo na arašide, je dobil samo med.
"Le zakaj," se je takrat spraševala Dobrinova, "saj v domačem maslu ne more biti sledi arašidov." Prav tako je opazila, da je imel med oznako, da je narejen v Avstriji.
»Če je ta zajtrk tako zdrav, zakaj tega ne ponudimo vsaj enkrat na teden in če lahko na ta dan promoviramo hrano slovenskih kmetov, zakaj je ne moremo od njih kupovati vsak dan,« se sprašuje danes upokojena učiteljica Vilma Dobrin.