Skupnost socialnih zavodov Slovenije opozarja, da so starejši v Sloveniji tudi po več letih visoke gospodarske rasti še vedno izpostavljeni zelo visokemu tveganju za revščino in socialno izključenost. Ob tem izpostavlja, da bo za bolj uspešno zajezitev revščine nujno uvesti pravičnejši sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo vsem, ne glede na finančne zmožnosti, zagotovil potrebne storitve.
»Prebivalstvo se hitro stara. Hkrati ugotavljamo, da ravno starejši sodijo med tiste družbene skupine, ki so najbolj izpostavljene tveganju za revščino. Če to dvoje povežemo, je hitro jasno, da mora država starejšim nameniti precej več pozornosti, če se želimo kot družba v prihodnje bolj uspešno spopasti z revščino,« je povedal Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. »Mnogi se pri dostopu do storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih nujno potrebujejo zaradi starostne oslabelosti, invalidnosti ali bolezni, znajdejo v pravem začaranem krogu. Vemo namreč, da so nižji socialno-ekonomski status in nižji dohodki močno povezani s slabšim zdravstvenim stanjem, kar s staranjem zvišuje tudi potrebe po dolgotrajni pomoči pri življenjskih opravilih. Tako imamo na eni strani ljudi, ki v povprečju potrebujejo več pomoči in to dlje časa, na drugi pa žalostno dejstvo, da si teh storitev v trenutnem slovenskem sistemu ne zmorejo privoščiti ali pa le z velikim odrekanjem svojih najbližjih.«
Revnejši so zaradi navedenega pogosteje odvisni od neformalne oskrbe znotraj družine, kar še dodatno prispeva k prenašanju revščine iz generacije v generacijo, saj s prelaganjem bremen na bližnje, predvsem na ženske, zmanjšuje njihove priložnosti za redno (plačano) delo oziroma večjo vključenost na trg dela. Nedostopnost formalnih storitev dolgotrajne oskrbe zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali prostih zmogljivosti je tako problematika, ki najbolj prizadene ravno posameznike z nižjimi dohodki in nižjo socialno vključenostjo.
Z urejenim sistemom dolgotrajne oskrbe po zgledih iz severne in zahodne Evrope bi po mnenju Skupnosti socialnih zavodov Slovenije preprečili, da bi starostnikom ob pojavu resnejših zdravstvenih težav zmanjkalo premoženja in dohodkov za dostojno življenje. Sistem, ki bi starostnike pravičneje zavaroval pred tovrstnimi socialnimi tveganji, bi hkrati z jasno razdelitvijo, kaj bodo zagotovila javna sredstva, kje pa se začne osebna odgovornost, vsem državljanom omogočil, da se bolje, predvsem pa z večjo mero predvidljivosti, pripravijo na svojo starost.