Ste vzgojiteljica pet in šestletnih otrok, katere zelo aktivno vključujete v številne projekte, tudi zato ste pri starših, kot smo izvedeli, zelo priljubljeni. Ste imeli vsa leta, odkar delate v vrtcu, toliko energije in zanosa? Ali se je z leti karkoli spremenilo?
Vseh 39 let sem bila zavzeta, odgovorna, kreativna vzgojiteljica. Mlada sem prišla učit in vzgajat v svojo rojstno vas. Bila sem sprejeta s srcem. Starši otrok, ki sem jih dobila v igralnico, so bili starejši od mene, jaz pa dvajsetletna vzgojiteljica, polna idej, gibanja in znanja. Ljudje so me vzljubili in mi verjeli kljub moji mladosti. Veliko sem prepevala z otroki, veliko raziskovala po naravi in plesala z njimi. Bila sem samozavestna, saj sem pridobila veliko znanja na šoli. Takrat je bila srednja vzgojiteljska šola petletna. Šola mi je dala veliko podlage za nadaljnje delovanje. Izbrala in opravljala sem sanjski poklic. Hvaležna sem staršem, da so me pustili s prekmurske vasi daleč (vsaj tako se je takrat zdelo) v mesto Maribor. Verjeli so, da bom zmogla in postala vzgojiteljica. Vseh pet let šolanja sem dobivala republiško štipendijo in nagrade ob polletju in ob koncu šolskega leta, saj sem bila odgovorna, samostojna, spoštljiva, pomagala sem sošolki pri petju. Profesorica me je kar določila, da bom pomagala pri prepevanju in urjenju posluha sošolki.
Z leti se ni nič spremenilo. Morda to, da postajam ob odhodu še bolj kreativna, bolj modra, polna trikov, polna ljubezni do otrok. Otroci to čutijo in mi vračajo. Pravijo mi, da sem najlepša vzgojiteljica, vem pa, da sem vzgojiteljica, ki jih ima rada. Vedo to in mi vračajo. Ob vsaki temi, ki jo poglobljeno razglabljamo, vstanejo in mi zaploskajo. Vedno jim odgovorim, da sem lepa zato, ker so lepi oni. V trenutku se spremeni vse v en objem. Vedno pravim, ko smo v objemu, naj nekdo prinese pentljo in nas poveže v čarobni šopek. Toliko zvedavih, lepih oči ne moreš prezreti, moraš jih ujeti in znati razbrati, da so ti dani.
Katere vrednote so tiste univerzalne, za katere se vam zdi najbolj pomembno, da jih predate naprej otrokom? Če bi jih lahko naučili le eno stvar, katera bi to bila?
Kar nekaj vrednot je, s katerimi jih seznanjam, jih skušam približati in ugotoviti pomen le–teh. Prijateljstvo, razumevanje drugačnosti, upoštevanje zasebnosti, prijaznost, empatija, pomoč, zaupanje, vljudnost, spoštovanje in še veliko več.
Vesela bi bila, če bi v življenju bili fleksibilni, tega nam manjka. Potem, da bi spreminjali sebe, delovali iz sebe, bili obrnjeni k sebi. Da bi pri sebi ugotavljali, kako pridobiti in ohraniti vrednote in le-te prepoznati pri drugih. Vse preveč kažemo na druge in ne nase. Vse več iščemo poti, ki niso v skladu z normami pri drugih, ne pri sebi. Vsi so krivi, samo jaz ne. Da bi znali misliti s svojo glavo in se ne obremenjevali z okolico, s tem, kaj bodo ljudje rekli, saj sami poznamo najboljše razloge, zakaj se nam kaj dogaja, ne okolica.
Vaš prepoznavni znak so obleke, krilca in brezhibna urejenost. Je bilo vedno tako?
Ja, vedno je bilo tako. Vendar bi lahko o tem napisala knjigo. Obdobje skoraj 20-ih let nisem imela veliko možnosti in veliko razlogov je zato obstajalo. Bila sem skromna in se tudi dobro ujela s skromnostjo. Moj bivši partner je imel hobi jahanje. Užival je v tem. Sem mu privoščila. Jaz pa bi se rada lepo oblačila, pa mi ni bilo dano v veliki meri. Verjetno je moralo biti tako. Zdaj razumem to. Sva pa bili veliki prijateljici s skromnostjo. Poleg jahanja, gradnje hiše, šolanja otrok. Pa je vse zraslo in tudi jaz sem zrasla. Lahko sem si privoščila oblačila, katera so me naredile lepo, mlajšo. Prišla je do izraza postava, predvsem pa moje lepe noge. Rada imam svoje telo, zato skrbim, da je zdravo. Noge obožujem, zato mi služijo. Rada imam svoje lase, zato so bogati, gosti, čvrsti. Rada imam kožo na obrazu, zato so smejalne gubice šarm.
Neizmerno dobro se počutim v kratkih krilih in oblekicah. Še sedaj. Če bi morala obleči daljše krilo, to ne bi bila jaz. Sem raje elegantno športna, kot samo elegantna. Ta kombinacija sem jaz. Moje frizure so vedno naravne, plavajoče.
Pravite, da delujete po zakonu privlačnosti. Kaj to pomeni v praksi, kaj želite pritegniti v svoje življenje in zakaj menite, da vam to uspeva?
Že kot otrok sem bila borka. Kot prvi otrok sem bila sprejeta z veliko čustvi, pozornosti. Sploh oče je bil name neizmerno ponosen, tudi mama. Vendar je oče bil v tistih časih že v službi, prevzemal je vlogo starša, ki hodi k zdravniku z otrokom, ki gre na govorilne ure v šolo. Mama je skrbela za hišo. Oče je bil bogat s komunikacijo.
Takrat nisem vedela s kakšnimi razlogi koga privlačim v svoje življenje. Zdaj vem. Zagotovo vsak pride v tvoje življenje z razlogom, da te kaj nauči. Gotovo je tudi, da moramo vedeti kaj hočemo,da strmimo k temu, da se uresniči. Če nekaj želiš, strmi vse stvarstvo k temu,da se uresniči. Vendar mora biti želja pristna, delovanje pošteno. Včasih se mi zdi, da sem jasnovidka. Vem, kaj mi bo prineslo življenje. Verjamem v to. Zagotovo zato, ker delam v tej smeri. Dobro privablja dobro. Naključja ne obstajajo. Vse je na-ključ-u. Vse se zgodi z razlogom, ki ga shraniš vase. Moč besed in misli je zakon privlačnosti. Delovati in misliti v smeri dobrega je to. V življenju so tudi izzivi, ki nam včasih niso povšeči, prav tako izzivi, ki so nam v prid. Ponosna sem, da živim v delovanju, da se ne izgubim. Življenje imam rada, negujem ga. Ne obremenjujem se s tem, koliko sem naredila v življenju. Vem samo eno, da sem vse delala s srcem. Stvari ne pridejo same od sebe. Vse prikličemo sami, zato je toliko pomembneje misliti, kaj govorimo, kako delujemo. Eden od temeljnih ključ-ev do notranjega miru je, da smo samozavestni, da si dovolimo biti odprti, tako se nam odpira neskončna paleta možnosti. Vedno je pravi čas, da se odločimo tako. Zato moramo biti vztrajni pri svojih dejanjih in razmišljanju. Predvsem tu štejejo odločitve. Vsak trenutek imamo svobodno voljo in moč odločitve, kam bomo preusmerili korake in ponesli besede. Zato ne smemo pozabiti, da nam vsak trenutek omogoča korak naprej.
V vse to verjamem in zato dobim vsak dan novo informacijo, ki me bogati, ki me pelje naprej. Včasih imam občutek,da sem stara 20 let, da bom šla spet študirat, da bom šla nazaj v svojo sanjsko službo. Zato vem in verjamem, da jo dobim. In že so tu prvi znanilci. Vabijo me na delavnice z otroki, sem svetovalka za CTF igrače mednarodne firme, zagotovo pa si želim delovati v smeri delovanja z otroki. Najsi bo to čuvanje otrok, ali kakršne koli druge oblike, samo da bom lahko še naprej v njihovi družbi!
Ste mama dveh otrok in babica petim vnukom in vnukinjam. Trenutno živite pri svojem sinu. Kako shajate tri generacije skupaj in kaj menite da je potrebno za medgeneracijsko sožitje?
Sem mama dveh otrok - sina profesorja športne vzgoje in hčerke pravnice. Oba sta že pri kruhu in tudi v službah, ki se jim danes reče za nedoločen čas. Oba imata družine. Sin ima tri čarobne hčerke s čudovitimi slovenskimi imeni. Ljudje pravijo,da so deklice tako lepe, kot da bi jih kdo narisal. Res so nekaj posebnega. Vzgojene po vrednotah za življenje.
Hčerka ima dva sinova, prav tako zelo čarobna oba, lepotca.
In res je, že nekaj let živim pri sinovi družini. Imajo veliko hišo, kjer je prostora za veliko ljubezni, umirjenosti, spoštovanja in vrednot za družino. Imamo tudi kužka in muce. Sin rad vrtnari, je unikatni kuhar, ljubitelj narave. Rada ga imam zelo in zelo rada imam tudi njegovo ženo. Nisem tiste vrste tašča, ki bi je snaha ne marala. Pri nama je obratno. Ne vmešavam se v njihove stvari. Rada priskočim na pomoč, svetujem, če prosijo. Neizmerno zadovoljna sem, če jim lahko pomagam. Pa ne finančno, ampak z drugim delom, s čuvanjem vnukinj. Ne da bi od mene pogosto želeli, pogosteje želim sama. Hčerka živi v moji hiši, kjer imam svoj del tudi jaz. Vendar me ne potrebujejo več toliko, kar pa ne pomeni, da se ne srečujemo. Velikokrat se ustavim pri njih, sploh med vikendi.
Enostavno je živeti v sožitju, če slediš vrednotam in pravilom zdrave popotnice vnukov za življenje. Poslušam in prisluhnem staršem otrok. Vem, kaj hočejo in želijo. Sledim jim. Sem jim pa tudi lahko v veliko pomoč. Vnuki me imajo radi. Včasih gremo skupaj po mestu, v naravo, tudi na razstave. Moje vnučke so unikati, ki jih ni. Najstarejša Iva je »ziheraš« Vse mora biti v šoli po načrtu. Ponosna je nase. Sama je ugotovila, da ji to ustreza. Je naravovarstvenik, ki sledi vodi in zdravemu načinu življenja. Srednja Ana je čustvenček, prava borka, deklica, ki zmore več in veliko. Že nekoč je rekla, da ima vse ljudi na svetu rada, le z vsemi ne bi kam šla. Njen način komuniciranja je možnost pogovora vseh udeležencev. Najmlajša Ema je adrenalinček. Polna energije, gibanja. Ker je mami zobozdravnica, pravijo, da bo ena zdravnica, druga zobozdravnica, najmlajša bo pa babi, je rekla. Bo vzgojiteljica, kot je babi in čistilka, kot babi. Vse bodo pa športnice, kot ati. Vse tri pravijo, da ko pridem domov, najprej grem postorit po hiši in potem se gremo igrat in učit. Starejši vnuček je tudi odgovoren v šoli. Raziskovalec, v sekundi dvajset, rada rečem, uredi računalnik, pove vse o novem mobilcu, ga pripravi za delovanje, da meni ni treba. Najmlajši je modrec, preden spregovori, razmisli . Vedno pravim, da sem bogata babi. Saj jih imam že pet.
Kakšen je vaš odnos do uporabe sodobnih tehnologij? Koliko časa dnevno namenite računalniku, internetu? Kaj vse počnete na internetu, kje se največ zadržujete?
Moj odnos do IKT tehnologije je pozitiven. Vesela sem, da sem šla s časom naprej. Sin je bil tisti, ki me je uvajal v korake. Ko sem prišla v težave, mi je sin pomagal, da sem spet pogumno brskala po internetu. Tako sem se urila in izurila v pravo računalniško raziskovalko. Že kar dobrih 15 let nazaj. Zdaj me ni ničesar več strah. Pogumno obračam portale, pošiljam fotografije, se vključujem v pogovore, komentarje. Dnevno presedim dobri dve uri za računalnikom. Dobro uro skoraj zaradi službe, preostalo pa na facebooku, na e-mailu in še bi se kaj našlo.
Največ sem na facebooku, kjer sem spoznala veliko dobrih ljudi, dobrih informacij, zavodov, časopisov. Preko facebooka sem zasledila portal ringaraja.net, kjer sem se vključila v njihov dobrodelni projekt Obdarajanje, kjer smo šivali Objemčke za bolne otroke. Odnesli smo jih v bolnico Murska Sobota , osebno. Projekt Hoja za vodo, sem tudi zasledila na facebooku, kjer smo se tudi vključili v skrb za vodo. Smo skrbniki vode na šoli in v vrtcu. Prav tako sem na facebooku spoznala Eko Vilo in Zelene prstke. Eko Vilo sem povabila na naše dvorišče, kjer nam je pomagala ob Eko dnevu narediti permakulturno gredico in hotel za žuželke. Največ se zadržujem na facebooku. Tam me je pritegnilo delovanje ThetaHealing Seminarji, katerega mislim obiskati, saj me tovrstna tema zanima. Bila sem deležna kar nekaj njihovih srečanj. Od takrat naprej se mi dogaja vse dobro.
Kakšno je vaše mnenje glede spoznavanja prijateljev ali celo iskanja partnerja preko interneta?
Imam dobro in pozitivno mnenje. Pravim vedno tako, da, če deluješ pošteno in odkrito,se nimaš česa bati, lahko le pridobiš. Srečaš nove ljudi, ki ti dajo nove poti, nove informacije, nove dogodke. Tudi sama sem pred leti preko portala spoznala drugega partnerja. Živela sva skupaj šest let in pol. Vsak mora vedeti, kaj želi, kaj pričakuje od ljudi. Trenutno sem samska. Tu in tam se tudi pogovarjam s kom, ko začutim, da je na mojem nivoju komuniciranja. Vse ostalo pustim, da gre mimo mene. Našla sem sebe, svoj mir, zato ga dam tistemu, ki bo vreden tega mojega miru, mene in mojega delovanja.
Sicer hodim veliko po likovnih razstavah, pohodih, vendar še ni bilo pravega. Vem pa, da me čaka nekje. Pridem, ko bo dogodek pripravljen za srečanje. Bo pa kmalu.
Česa se v svoji prihodnosti najbolj veselite in kaj iz preteklosti najbolj pogrešate?
Vsega se zelo veselim. Vse, kar mi življenje prinaša, mi je izziv. Vem pa to, da se ne obremenjujem prej z dogodki, dokler se ne zgodijo. Včasih sem se obremenjevala dosti prej, jokala, si grenila življenje, že takrat, ko se še sploh zgodilo ni. Zato, ker sedaj dajem dogodkom čas, se mi vse razpleta in dogaja dobro.
Zelo se veselim izida svoje prve didaktične pravljice Fižol na robu gozda, katere avtorica sem. Pripravljeno verzijo bom zagledala že čez en teden. Veselim se nastopa folklorne skupine, ki jo vodim, na regijskem tekmovanju v Mariboru. Edina izmed šolskih skupin Pomurja sem bila izbrana za regijski nastop. Veselim se nastopa otrok mojega oddelka na konferenci ekokoordinatorev v Prekmurju, kjer bomo izvedli glasbeno pravljico Fižol na robu gozda. Zdaj, ko odhajam v pokoj,se mi dogajajo stvari na polno. Zato tako hitro čas teče. Sem tudi svetovalka mednarodnega podjetja CFT, ki se ukvarja z izdelovanjem in prodajo lesenih kakovostnih igrač. Tudi tukaj sem med uspešnejšimi svetovalci in prodajalci. Ravno v pokoju bo moje delovanje v smeri svetovanja igrač najintenzivnejše po šolah, vrtcih, knjižnicah, upokojenskih domovih. Veselim se tudi tega, da mi bo uspelo najti družino, kjer bom čuvala otroke, ustvarjala z njimi.
Ne bom rekla, da kaj pogrešam. Vse je šlo za menoj in to z veliko bogastva, veliko bolj poglobljeno. Sem oseba, ki ne gleda preveč nazaj, bolj se oziram naprej. Sledim izzivom, poiskušam, sprejemam in dajem.
Kaj si želite početi čez 20 let oz. kje se takrat vidite?
Čez 20 let bom tako zdrava, polna energije, mišljenja, gibanja, kot sta moja starša. Moja mama še kolesari, čuva moje vnuke občasno, ko jaz ne uspem. Vrtnarjenje, zeliščarstvo sta moja naslednja izziva. Delam tudi zeliščne sirupe z medom, tinkture, likerje. Najti moram vrt, kjer bo raslo vse to. Vrtnarila bom na permakulturni način. Rada bi dajala svoje sirupe, pripravke, v ekološke trgovine.
Moja »sveta »rastlina je ameriški slamnik. Je čarobna rastlina, ki mi daje energijo, ohranja odpornost.
Zdaj je čas, da grem v gozd po smrekove vršičke, ki jih namakam v med. Potem sledi ameriški slamnik. Ostala zelišča sušim za zimo.
Zdaj delam le toliko,da dam svojim otrokom, pozneje bom morda delala več teh zdravilnih stvari. Ugotovila sem, da domačega sirupa ameriškega slamnika z medom ni na policah trgovin. Odkar ga uživam, pri meni ni angin. Dobro se držim kljub velikemu številu otrok v oddelku in njihovi pogosti obolevnosti.
Nadvse smo bili veseli vaše odločitve, da se nam pridružite kot ambasadorka časa, polnega življenje, ambasadorka portala MojaLeta.si. Zakaj ste se nemudoma odločili za sodelovanje in kaj si najbolj želite, da bi spletni portal MojaLeta.si počel ter katere meje da bi premikal? Bi nam morda želeli še kaj povedati za popotnico ob ustanovitvi portala? Veseli bomo vaših morebitnih predlogov, opozoril ali idej.
Res niti malo nisem razmišljala, da ne bi te vloge sprejela. Taka častna funkcija ne doleti kogar koli. Vesela sem bila in ponosna, da bodo o mojem delovanju izvedeli tudi drugi. Morda bom komu vzor, morda bom komu pomagala. Verjetno pa se lepo imela in spoznala spet nekaj novih ljudi, dogodkov, predstav,delavnic, druženj.
Ker sem že registrirana, sem pregledala nekaj podstrani. Veliko novega za vse. Posebno za tiste, ki še iščejo pot navzven, pot do novih izzivov, pot do novih podatkov, novih druženj. Zagotovo si bodo pridobili samozavest, nova znanja. Sploh starejši ne upajo na portale, kjer se pojavljajo njihovi otroci. Sama teh težav nimam. Tudi moja otroka sta na facebooku. Vsak naj bo to, kar je, naj sprejme od ljudi, kar čuti, da je prav in mu je všeč. Za vse ostalo obstaja klik, da nekoga odprijateljiš, ga oddaljiš.
Najbolj si želim, da bi bilo veliko druženj, piknikov, plesov, izletov, razstav. Morda bi imeli posamezni ljudje možnost izpostaviti svoje izdelke, svoje kreacije z vseh področij. Če sodim po sebi in zagotovo to počnem in ker sem družabna, zvedava, bi mi vse te oblike zelo ugajale. Verjetno tudi drugim, ki želijo podobno. Vsak izbere tisto kar želi. Verjetno bo najprej veliko sramežljivosti, malo strahu. Vse, delovanje in pogum, ljudi dela samozavestne in jih pripelje do človeka. Ljudje so čedalje bolj živeči, zato je potrebno, da se družijo, živijo,se bogatijo.
Nenazadje najdejo in najdemo na portalu partnerja, prijatelja.