V rokah držim jelko, jaslice in okraske ..., pa razmišljam, razmišljam o tem ali naj vse skupaj pospravim ali naj vseeno okrasim dom?
V tem razmišljanju se zagledam v sliko na steni, na njej sta moja starša. Na dan privrejo
prelepi spomini na otroštvo. Bili smo velika družina, zaposlen samo oče. Božično drevesce smo krasili doma, spečeni keksi in v kroglice zvit svetel papir, morda še kakšna svečka, pa so bile v naših otroških očeh vseeno tiste iskrice veselja, ko smo se šalili ob odpiranju skromnih daril.
Ob suhemu sadju, doma spečenih keksih in samo par bonboni je bil naše največje veselje navaden svinčnik z radirko na kraju. Kako smo bili ponosni nanj!
Pogled se mi ustavi na sliki moža, odložim okraske in roka mi kar sama seže po albumu. Slike, mnogo slik in spomini …skoraj vsi lepi.
Pridem do slike, ko skupaj s sinom praznujemo božič. Kako smo vsi nasmejani! Sin je tu še majhen, pa vseeno čuti srečo med nami in še oči se mu smejijo. Album se sam od sebe zapre, jaz pa razmišljam dalje….
Lepi časi so bili, sedaj pa že nekaj let ob jasnih večerih gledam v nebo in si mislim: "Tista zvezdica, ki sveti najsvetleje si ti, ki naju kljub temu, da nisi z nama, varuješ."
Dolgo, dolgo sedim na postelji ob zaprtem albumu. In tako kot včasih v sanjah, se mi zazdi, da slišim:
"Z vama sem, tudi te praznike narediva sinu, kljub temu, da je odrasel, lepe!"
Zdrznem se, iz ulice prihaja vesli smeh otrok in lučke v mraku se svetijo …
Vzamem v roke drevešček in lepo mi je, ko ga krasim in pod njim postavljam jaslice ..
Na božični večer bova s sinom pojedla dobro večerjo, obujala samo lepe spomine in morda tudi zapela kakšno pesem njemu v čast ….
Poskušala bom naredi lepe praznike, a v mojem srcu bo vseeno neizmerna praznina.
In vem, da ne bom edina …
Želite tudi vi deliti vaše misli, vaše spomine in zgodbe z nami? Pošljite nam jih na elektronski naslov info@mojaleta.si in z veseljem bomo objavili!