ZGODBA O ŽIVLJENJU: Sreča v srcu

Ko sta se poročila sta bila mlada in polna načrtov. Zgradila sta lepo hišo. Ko sta se vselila sta razmišljala: »To je za najine otroke in seveda tudi za naju.« Mislila sta: »Ko bova stara in onemogla, bodo otroci skrbeli za naju. Hiša je dovolj velika,da bomo vsi živeli v njej!«

V tem njenem razmišljanju jo zmoti ropot iz garaže. Sin odhaja v službo!Kako malo pomisli nanjo. Nima niti toliko časa, da bi odprl vrata in vprašal: »Mama,kako si?«
Saj ga razume, odgovorno službo ima, pa žena in otroci! Vse to ga obremenjuje.

Spet je odplavala v razmišljanje. Kako zelo pogreša moža, on bi jo razumel.

Na stopnišču je spet ropot, njihov najstnik odhaja v šolo. Tudi on gre mimo njenih vrat, ne briga ga ali babica spi ali je budna. Oh, koliko noči je prebedel ob njegovi postelji, ko so bili starši v službi. Je pozabil? Ni, ampak toliko učenja ima. V šoli mnogo zahtevajo in nekaj časa mora imeti tudi za druženje s prijatelji! Babico bom že enkrat obiskal!

Ni niti uspela zaspati, ko že sliši snaho, kako naroča vnučki, naj bo pridna in ubogaj babico!

Nima pa časa, da bi odprla vrata in to povedala njej! V hiši vse potihne, posluša in se sprašuje: »Kje je sedaj moj mali sonček?«

Tedaj se odprejo vrata, med njimi stoji vnučka. Ne obiskuje še šole. V rokah drži plišastega zajčka,na nogah ima prevelike copatke, v pižami je še.

Tiste njene svetle, zaspane oči tako milo pogledajo babico: »Babi, mene pa zebe, grem lahko k tebi v posteljo in mi boš zapela uspavanko?«

Zlezla je k njej, ona pa ji je tiho zapela.
Vnučka je seveda zaspala. Ona pa je spet razmišljala: »Ja,to je sreča! Moja mala vnučka,ki se tako rada stisne k meni!«

Pozabila je jutranje ropotanje sina, snahe in vnuka. Tudi tega, da se ob odhodu niso javili jim ni več zamerila. Počasi je tudi ona utonila nazaj v spanec, v srcu pa je čutila neizmerno srečo. Vedela je,da bo vsaj ta »sonček«, ki spi v njenem naročju še dolgo prinašal srečo v njeno življenje!