Za Maje vemo, da so zgradili čudovito, v marsičem še danes skrivnostno civilizacijo, ki je cvetela v Mehiki, Belizeju, Hondurasu in Gvatemali v času od 3000 pr. n. št. do 9. stoletja našega štetja. Ko sta se raziskovalca Stephens in Catherwood 1839. podala v pragozd Jukatana, je mogočna majevska središča že stoletja preraščala džungla. Svet je komaj verjel odkritjem, ki so sledila!
Iz Belizeja smo stopili v Gvatemalo na mejnem prehodu v Sv. Ignaciju.
Dobrih 40 kilometrov smo se vozili po makadamski cesti, levo in desno pa pragozd. Neprehodna goščava z lianami prepletenih drevesnih velikanov, ki zbujajo spoštovanje. Pred Floresom se je pa cesta na mah spremenila v gladko asfaltirano, solidno prevozno pot. Srečevali smo le malo vozil, saj turizem v Gvatemali še ni dosegel polnega zamaha, v mraku pa tudi ni priporočljivo potovati po deželi, v kateri je veliko kriminala. Flores ob jezeru Peten Itza je zelo lepo in predvsem zgodovinsko pomembno mestece. Po prihodu Špancev na ozemlje Majev v 16. stoletju je bil Flores eno zadnjih še živih religioznih središč Indijancev, ki so jih nato konkvistadorji pregnali v pragozd, mesto pa porušili.
Srečanje z zgodovino Majev
Naslednje jutro nas je čakalo skrivnostno majevsko središče sredi pragozda - tikal. Kljub silni vročini ( 39 stopinj Celzija) in sopari se za čudo komarji niso pojavili.Dobro opremljeni z zalogami pitne vode v plastenkah smo se odpravili na ogled enega najveličastnejših krajev v Srednji Ameriki, majevske metropole, ki so jo gradili od 3. do 9. stoletja, torej v klasičnem obdobju zgodovine Majev. Tikal je bil prava mestna država – kraljevsko mesto v nenehnem spopadu z bližnjim velikim centrom Kalakmulom. Mesto s 100 000 prebivalci pa je doseglo svoj razcvet v 5. in 6.. stoletju, nato so ga pa Maji iz skrivnostnega razloga zapustili in prerasla ga je džungla. Piramide, templji, palače in ruševine objektov štrlijo nad visokimi drevesi kot osameli pomniki zgodovine, kot molčeči stražarji, ki varujejo zapuščino Majev. Doslej so od celotnega mesta, ki se razteza na 65 km2, iztrgali iz naročja pragozda le 16 km2.
Prepoteni in čisto brez sape smo prilezli na vrh piramide Dvoglave kače, in ko smo se razgledali po okolici 70 metrov pod sabo, se je šele pokazalo, kako veliko zgradb in še neočiščenih objektov skriva pragozd v svojem razkošnem zelenju.Od vseh strani pa ptičje petje, vreščanje opic in rezko oglašanje tukanov. In sonce, ki žge kot za stavo.
Največ turistov smo srečali na glavnem trgu, kjer kraljuje tempelj Velikega jaguarja, trg pa obkrožajo stanovanjski objekti, začasna bivališča plemstva, duhovščine, pa pokopališče, Tempelj mask in zadaj še igrišče za pok-a-tok (peloto), skupinsko igro z gumijasto/kavčukovo žogo, ki je bila priljubljena ne le pri Majih, ampak so jo igrali kasneje tudi Azteki. Še do danes ni povsem jasno, kakšna so bila pravila igre in ali so po končani igri žrtvovali krvi željnim majevskim bogovom zmagovalce ali poražence.
Človek bi se najraje povzpel na sleherno od piramid, a v vročini in sopari se utrudiš, da si po nekaj urah ob vse moči. Doživetje je pa vsekakor nepozabno! Raziskovalci so ugotovili, da so se po strmih stopniščih lahko povzpeli na vrh piramid samo svečeniki in na smrt obsojeni. Ve se, da so Maji pogosto žrtvovali ljudi, običajno vojne ujetnike, če teh ni bilo, pa kar svoje ljudi, tudi predstavnike plemstva, saj je bila velika čast umreti za bogove.
Nenavadno mesto v pragozdu
Pot nas je vodila iz Tikala do največjega gvatemalskega pristanišča Porto Barria ob reki Rio Dulce. Od tod potujejo v širni svet dragoceni tovori banan in kave. Plantaže banan zaposlujejo že od nekdaj največ domačinov, po proizvodnji kave pa je Gvatemala peta na svetu. Sadja je sploh ogromno in še poceni ga dobiš. Skodelica sadne solate ali krožnik narezanega sadja je obvezna sestavina vsakega obroka. Spotoma smo si ogledali plantažo banan in na haciendi v nasadu kave izvedeli marsikaj o proizvodnem postopku, si nabrali zrela zrna kave, seveda pa gvatemalsko kavo tudi pokusili. Bila je odlična, vroča in kar gosta, pa celo pepelnike so nam ponudili - Gvatemalci namreč praviloma ne kadijo.
Po Riu Dulce smo se z motornimi čolni odpeljali globlje v pragozd do nenavadnega mesta Livingstona.Ustanovili so ga afriški sužnji, ki so se v 18. stoletju tja zatekli pred britanskimi preganjalci.Večina prebivalcev je temnopoltih, mestece pa nenavadno živopisno in zelo živahno - prava paša za čutila. Pisano prepleskana lesena poslopja, številne stojnice na ulicah, karibska glasba vsenaokrog, prodajalci izdelkov domače obrti, veliko dišeče hrane in nenavadno sproščenih, prijaznih ljudi. Govorijo melodičen jezik garifuna, mešanico vseh mogočih jezikov.Nenavaden kraj, povsem drugačen od vseh drugih, ki smo jih imeli priložnost obiskati. Med večerjo se nam je predstavila skupina domačih plesalcev in glasbenikov. Ob spremljanju njihovega živahnega nastopa so nas kar zasrbeli podplati.Vroči tropski ritmi in vroča tropska noč, ki jo je sklenilo silno neurje z grmenjem in bliskanjem!