Spanja nisem pogrešala, vedela pa sem, da je dobro, če se odpočijem in naspim. Tableto 'xanax', ki bi mi lahko priklicala sanje, sem podržala v roki, vendar sem se odločila, da bom poskušala zaspati s svojo voljo, zato sem jo odložila v predal nočne omarice.
Zares mi je uspelo, kar sem se odločila, in prvič po operaciji sem spala, ne da bi se ponoči zbudila, pač pa me je prebudila šele jutranja bolnišnična rutina, ki se je začela z merjenjem temperature. Sestra mi je prijazno rekla, da me bo pospremila do stranišča. Zdelo se mi je, da sem dovolj močna in bom s hojo še pridobila na moči. Navadila sem se na stojalo, na katerem je visela tekočina, ki mi je tekla v žilo, tako sem se rahlo opirala nanj in počasi preštevala korake. Dobro sem se počutila, nobene slabosti, ne vrtoglavice, celo utrujenosti nisem čutila, ko me je sestra vprašala, ali bom zmogla sama. Bila sem navdušena nad svojo lahkotnostjo, zato sem pritrdila ter dodala, da jo bom poklicala, če bi bilo kaj narobe. Sedla sem na školjko in vedela sem, kaj moram storiti.
Minute so se sicer vlekle, a meni se ni nikamor mudilo. V ušesih mi je odzvanjalo, kako so me na intenzivni spraševali glede odvajanja, vendar sem tudi slišala, da se bo to uredilo, ko bom začela jesti. V šali mi je bilo tudi rečeno, da je ’prdec’ najpomembnejši v življenju. Tako sem začela verjeti, da en močan res odžene doktorja stran. Jedla res še nisem kaj dosti, razen čaja, če se pojmuje kot hrana, in srebala tekočino, ki naj bi bila podobna juhi. V takšnih razmišljanjih, ko so mi pred očmi poplesovali tudi trenutki po porodu, kjer so posebno pozornost namenjali prav tako ’lulanju’ in ’kakanju’, sem potegnila nekaj vzporednic in zazdelo se mi je, da se je po črevesju vendarle začelo nekaj pretakati. Pogledovala sem skozi okno, napenjati se nisem mogla, pa tudi upala si nisem, zato sem kar sedela in čakala. Mišic nisem čutila, kakor da je okrog zadnjika vse otopelo.
Končno se mi je le zazdelo, da je nekaj redkega pljusknilo v školjko. Oddahnila sem si, da je z mojim črevesjem vse v redu. Deluje. Oblila me je tista prijetna toplina, ki mi je dodala še nekaj več moči, ki pa sem jo že v naslednjem hipu zgubila. Z desno roko si zaradi cevk nisem mogla obrisati zadnjice, z levo pa je bil podvig, ki je terjal precej zbranosti. Še nikoli si nisem zadnjice obrisala z levo roko, saj za to enostavno ni bilo potrebe. Kot otrok sem postala srečna, ker mi je uspelo, nato pa sem se tudi brez večjih naporov dvignila in hotela potegniti vodo. Ob tem sem se ozrla v školjko in postalo mi je slabo, da sem se komaj zadržala na nogah. Vsa školjka je bila krvavo rdeča. Globoko sem pričela dihati, zameglilo se mi je in z zadnjimi napori sem se obdržala pokonci. Nato sem kar strmela v tisto rdečo packo in močno sem se zbrala, da sem potegnila vodo. Prepričala sem se, da je z mano vse v redu in kot senca odtavala proti sobi. Ko sem legla, sem še vedno lovila sapo in se borila s temnimi kolobarji pred očmi. S težavo sem se umirjala in nisem vedela, kaj naj storim. Pripeljali so mi zajtrk in odločila sem se, da testiram svojo stabilnost. Ponovno sem vstala, ’dren’ sem si spet zataknila v žep halje, kakor mi je pokazala sestra, da sem lažje premagovala pot do mize. Jesti nisem mogla. Spila sem nekaj požirkov čaja ter se spet odpravila proti postelji. To so bili podvigi, ki so terjali veliko napora, ampak sem se vedno znova trudila, da jih premagam. Kakor, da bi tekmovala sama s sabo.
Tudi pri obračanju misli, saj nisem želela razmišljati, da je z mano nekaj hudo narobe, ker se je iz mene vsula kri. Rahlo sem trepetala, ko sem poklicala Fabijana in mu povedala, kaj se mi je zgodilo. Seveda sem ga isti hip začela pomirjati, da mi ni nič, ker sem čutila strah v njegovem glasu. Ampak nisem mogla zadržati zase, morala sem povedati, da mi je bilo lažje. Zaželela sem si, da bi mi prinesel moj domači vzglavnik, da bi se lažje izognila morebitni vrtoglavici, ki se mi je včasih pojavila, odkar sem pred dvema letoma ’padla’ v meno. Nato sem se prepustila branju knjige, da sem spet preusmerila misli. Na viziti sem bila tiho, čeprav sem že hotela povedati, a nisem zmogla besed. Slišala pa sem, naj se pri kosilu potrudim jesti, ob tem pa naj hrano čim bolj zgrizem. Z vso voljo sem to, ko so postregli z obrokom, tudi poskušala, ampak sem bila dokaj neuspešna. Ugotovila sem, da z mojimi okusi najverjetneje ni nič narobe, ampak prinesena hrana nima okusa, saj ima enak okus juha in omaka, pa tudi kuhana zelenjava.
Fabijan je prišel na obisk ves zaskrbljen. Poskušala sem bila družabna in dobre volje, kar sem sicer tudi bila, ker sem dokaj uspešno odmikala svoje misli. Naenkrat sem imela tri vzglavnike. Domačega sem si namestila pod glavo, enega bolnišničnega pod noge, z drugim pa sem si podprla hrbet. Tako sem se ponovno počutila kot v nekem neresničnem svetu, kamor sem morala vstopiti, da odsanjam tiste sanje, ki so mi namenjene. Občasno se mi je zazdelo, da v tej sanjski igri ne obstajam, sem le opazovalka, ki gleda samo sebe in že naslednji hip bo spet vse tako, kakor je bilo pred tem. Zdrznila sem se iz zamaknjenosti, čeprav mi je Fabijan ves čas nekaj pripovedoval, a ga nisem poslušala. Kadar mi je govoril kaj, kar mi ni bilo po godu, sem preslišala njegove besede. Po izrazu na obrazu se mi je zdelo, da govori o tem, kako je potrebno nekaj ukreniti glede jutranjega pripetljaja v stranišču.
Odprla so se vrata. Popoldanska vizita. Fabijan je lahko ostajal pri meni, kolikor je hotel,
nihče ga ni podil iz sobe. To mi je bilo všeč. Tako je tudi povedal zdravniku, ki je bil dežuren v nedeljskem popoldnevu, kaj se mi je zgodilo, on pa je odgovoril, da je to normalno, glede na operativni poseg, ko so mi odrezali črevo. Kljub temu da nisem skrbela, sem postala neopisljivo srečna, Fabijan pa je pripomnil, ko sva ostala sama, da bi bilo vseeno dobro, če bi mi to kdo prej povedal. Skomignila sem z rameni in sprejela vse, kar se mi je dogajalo, saj druge možnosti tako nisem imela.
Ko so mi postregli z večerjo, sem ga prosila, naj dvigne pokrov na skodeli, da se vonj malo razkadi. Bala sem se, da bom ob prvi žlici, ki jo bom nesla v usta, bruhala. Hrana se mi je enostavno upirala in vame je pričel lesti strah, da se mi bo dokončno uprla, jaz pa ne bom mogla pogoltniti niti grižljaja. Žvečila sem in žvečila in se silila s požiranjem, potem pa sem odnehala, kajti vase nisem spravila ničesar več. Po eni strani sem se bala bolečin, ki bi se mi lahko pojavile, kakor so mi povedali, po drugi pa sploh nisem čutila lakote.
Zaspala sem vseeno dobro, saj je bilo spoznanje, da je bila kri v blatu normalen pojav po operaciji kot balzam na pridobivanju moči moje psihe. Tako sem vedela, da tablete za spanje ne bom več potrebovala, saj me je zjutraj spet zbudila vsakodnevna rutina. Oddrsala sem tudi na WC in s strahom sedla na školjko. Ko sem začutila redko tekočino, nisem vedela, ali naj pogledam ali naj kar potegnem vodo. Zbrala sem se in pogledala. Školjka ni bila rdeča in srce mi je kar poskočilo od veselja. Ko sem se vrnila v sobo, je ob oknu na postelji sedela mlada pacientka. Nekaj časa je bila v sobi tišina, potem pa sva se spustili v pogovor. Dejala je, da so jo za konec tedna spustili domov. V bolnišnici je bila že štirinajst dni, vendar vzroka strašnih bolečin v spodnjem delu trebuha niso odkrili, zato bo morala še na nekaj preiskav. Prijetno sem bila presenečena, ko sem med sestrami, ki so prišle z jutranjo izmeno, zagledala nekdanjo sovaščanko Matejo, ki mi je namenila nekaj prijaznih besed, da mi je vlilo novih moči. Po viziti mi je prinesla tudi dišečo kavo in zazdelo se mi je, da bi v tistem trenutku lahko
preskočila najvišjo goro na svetu. Nisem posebna ljubiteljica kave, toda to, kar sem tisti trenutek doživela v bolnišnici, saj je ob tem prijazno dodala, da potrebujem energijo in kava mi jo bo zagotovo vlila, je bilo neprecenljivo darilo, ki me je osrečilo do solz.
Na viziti sem bila že po običaju dobro razpoložena in vsakdo izmed prisotnih, ki so prišli v jutranjem mimohodu, mi je namenil nekaj pozornosti. Tako želeno sem se počutila, kakor da se vse vrti okoli mene in so posebno veseli, ker sem njihova pacientka. Mogoče sem si tudi samo domišljala, a z nasmehom povedana beseda, ki me je tedaj dosegla tudi v obliki pozdrava, ki je prišel izven belih zidov, je name delovala kot neponovljivi odsev sončnega žarka. Predvsem pa so me še dodatno osrečili tudi krvni izvidi, ki so pokazali, da so vse izmerjene vrednosti moje krvi, ki so mi jo vzeli v soboto, v predpisanih mejah. Kakor ne bi bila resnična, tako sem za trenutek spet zaplavala v nek svoj svet, ki je postajal vedno bolj otipljiv, da sem čutila, kako me neka nevidna sila žene proti močnemu toku, kjer me čaka zmagovalni oder.
V bolnišnici so se mi dogajale same prijetne stvari. Prinesli so mi telegram in polile so me solze sreče, ko sem prebrala: „Draga prijateljica, želiva ti hitro okrevanje, veliko sreče in zdravja!“ Tudi sina Davida sem bila zelo vesela. Preden je odšel v službo, se je pred kosilom na hitro oglasil pri meni. Pričakovala sem tudi Sabino, saj me je poklicala in se najavila na obisk. Vedela sem, da bo Fabijan pripeljal tudi Blaža, ki bo ostal pri njej na počitnicah. Celo Jakob je vztrajal, da se bodo pripeljali, vendar sem ga uspela prepričati, naj ne hodijo z enomesečnim dojenčkom, ampak me bodo raje prišli pogledat, ko se bom vrnila domov. Celo soseda pri oknu je poskrbela za boljše vzdušje, saj sva med telefonskimi klepeti, ki sva jih imeli obe, razpredali o otrocih, ki si jih je želela, pa je slišala, da jih imam jaz kar nekaj, o njenih nedoločnih bolečinskih napadih in o tašči, ki se je prav tako soočila z rakom. Po njenem pripovedovanju se je uspešno soočila z boleznijo, odrezali so ji nekaj jeter, ampak se ji je rak vseeno ponovil, tako je šla ponovno na operacijo, ampak ji bolezen še vedno ne da miru, zato je v pričakovanju nove bitke z njim. Za trenutek me je stisnilo pri srcu, kakšni bodo moji izvidi, ki so jih poslali na onkološko preiskavo, vendar sem težke misli takoj odgnala, saj so nama v tistem trenutku prinesli kosilo.
Hranjenje z levo roko je bila veščina, ki je od mene terjala veliko zbranosti. Ker nisem imela drugega dela, sem počasi nosila hrano v usta. Jed mi še vedno ni teknila, zato sem na vilice nataknila korenček in ga ponesla k ustom ter žvečila tako dolgo, da skoraj nisem imela ničesar za pogoltniti. Za omako sem se odločila, da bo bolj primerna žlica, ki sem jo z naslednjim gibom ponesla k skodelici z juho ter poplaknila po ustih. Zares je naporno jesti, če ni apetita, ampak izvidi krvi so mi dodali še nekaj več volje, da sem se potrudila tudi pri prehranjevanju.
Potem sem se zleknila med moje vzglavnike in do konca prebrala knjigo. Ko je prišla Sabina, sem ji vsa navdušena pripovedovala vsebino, jo spraševala, kako njena ’mravljinca’, ki sta jo čakala v vrtcu, in že sta se na vratih pojavila Fabijan in Blaž. Blaž se mi ni zdel zaskrbljen, prav počitniško je deloval, veselil se je že, kakšno brezskrbno poletje ga čaka. Ob pozdravu mi je dejal, da me prihodnje jutro obišče. Fabijan je ostal z mano skoraj do mraka. Navadil se je že, da se ob injekciji, ki sem jo dobivala proti strjevanju krvi, pokrijem preko glave. V kožno gubo na trebuhu je nekako nisem želela, zato sem kar pomolila ramo, da se je pekoča bolečina razlezla po roki.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.