Zanimivi kotički Irana: Alamut

Kazvin je bil torej le odskočna deska za izlet do Alamuta, a smo vendar preživeli v njem dva prijazna dneva. Ni se nam mudilo, pa smo si dodobra ogledali kraj, za katerega pravijo, da je tipično provincijsko mesto, kjer lahko dobro spoznaš vsakdanjik povprečnih Irancev. Čeprav nekoč slaven kraj, ustanovljen že v 3. stoletju n. št., pogosto tarča napadov roparskih tolp Dailamitov, kasneje oblegan od asasinov Hasana Sabaha in Mongolov, nekaj časa celo glavno mesto Irana – je danes to res le mestece, kjer se nič posebnega ne dogaja. Še posebej v petek ne, ko je dela prost dan, kajti petek je v Iranu nedelja. Nedelja pa je vsakokrat dan, namenjen verskim svečanostim in dogajanju v krogu družine.

Življenje teče tukaj brez vsakršne naglice. Čeprav je na ulicah neprestano gneča, se zdi, da zelo malo ljudi iz te gneče hiti za delom, bolj imaš občutek, da so na ulici zato, da se srečujejo, izmenjajo informacije, opazujejo dogajanje in zabijajo čas.

Ogledali smo si znamenitosti, ki jih ni prav veliko, še nekako najbolj navdušijo Nedeljska (Petkova) mošeja, Narodni muzej v mestnem parku, velika mošeja Nabi in ob njej prostran, pisan bazar, utripajoča žila mesta; Emamzade Hossein – priljubljen cilj romarjev, ki pridejo molit h grobu sina imama Reze in vežejo na ograjen sarkofag rute, da bi se jim izpolnile skrite želje. Stavba je posebnost zaradi številnih zrcal, ki krasijo pročelje in notranji prostor s sarkofagom.

Kazvinčani so nas zelo prijazno sprejeli. Kljub temu, da sva se s kolegico Karolino na moč trudili biti ustrezno oblečeni (obvezna je naglavna ruta, tunika z dolgimi rokavi, ki naj pokriva zadnjico, dolge hlače), so domačini seveda takoj uganili, da smo turisti in že spraševali, od kod prihajamo, kako nam je všeč v Iranu itd. Veliko radovednih, tudi strmečih pogledov. Receptor hotela Iran v centru mesta je bil sicer silno vljuden, a grozno počasen in od vseh angleških izrazov mu je najlaže zdrknil z jezika »maybe«, tako da si težko predvidel, kaj lahko od njega pričakuješ. Tako nam je obljubil, da nam bo maybe uredil prevoz do Alamuta, ker je najpreprosteje najeti taksista, javni prevoz v odročne kraje je manj zanesljiv. Seveda ni bilo nič in tako smo se sami organizirali. Brez težav – taksista najdeš v petih minutah. Tudi poceni je, kar ni čudno, saj dobiš v Iranu za dolar 7 litrov bencina! Smešno se nam je zdelo le, ko je voznik taksija rekel, da sam še nikoli ni bil na Alamutu!

Po sicer odlični asfaltni cesti, polni serpentin, vzponov in prekrasnih razgledov smo se pripeljali v neugledno vasico Gazor Khan, kjer razen hišic iz lesa in blata ter deročega potoka sredi edine ulice ni bilo kaj videti. Potem se je pa tik pred nami že odprl pogled na veličastni skalni masiv – Alamut! Že ko ga ugledaš, ti je jasno, da je pravo orlovo gnezdo, idealna lokacija za utrdbo, do katere je res nemogoče priti! Trdnjavo na samem vrhu skalne gmote so v letih 650-850 n. št. zgradili Dailamiti, da bi se branili pred prodorom islama in oblastjo Abasidov. Leta 1090 se je Hasan Sabah, idejni vodja ismailcev, verske sekte šiitskih muslimanov, z zvijačo polastil trdnjave in v njej vzgajal mladeniče v fedaije – bojevnike in vernike, neomajno vdane poglavarju, veri, tudi za ceno življenja. Da so počeli, kar jim je bilo zapovedano, pod vplivom hašiša, je vzrok, da se jih je prijelo ime asasini. Imenovali so jih tudi »živi noži«, saj so z bodali izvršili več političnih atentatov. Med drugim sta bila žrtvi tudi sultan Malikšah in njegov veliki vezir Nizam al Molk, v 11. stoletju pomembni osebnosti v Perziji. S tema umoroma pa se je dejansko začel razkroj seldžuškega imperija.

Legenda pravi, da je prišel Hasan Sabah do poveljnika trdnjave in zaprosil, če bi mu pod Alamutom prodal toliko zemlje, kolikor je lahko označi z oslovo kožo. Poveljnik je pristal, tedaj pa je Sabah razrezal oslovo kožo na ozke trakove in z njimi obkrožil vznožje neosvojljive skalne gmote. Tako je postal gospodar Alamuta. Kasneje so ismaici pod poveljstvom Hasana Sabaha osvojili še več utrdb v dolini, a večina teh je tako kot Alamut porušenih, še najbolje ohranjena je trdnjava Lamissar.

O omenjenem beremo tudi v Bartolovem romanu, ki govori pravzaprav o tem, kako je mogoče manipulirati s človeško psiho, pripeljati žrtev tako daleč, da neomajno veruje v svojega idejnega vodjo in se ne obotavlja niti pred smrtjo, da bi izpolnil naloženo mu nalogo. Sporočilo, ki je bilo aktualno (in je še) v drugačnih zgodovinskih razmerah in drugih okoljih!