Ob vznožju mogočne skalne gmote se zaveš, da bi bilo vse, o čemer piše Vladimir Bartol, pogojno vendarle uresničljivo. Alamut je tu, rečica Shah-rud tudi, a je bolj potoček kot reka, podvomiš pa tudi v rajske vrtove, kjer naj bi živela prekrasna dekleta, namenjena zaslužnim fedaijem za telesni užitek po opravljeni pomembni nalogi! Kje pa naj bi bili vrtovi? Ko se povzpneš po začetni strmini do počivališča, se ti odpre prekrasen razgled na vrhove Alborza, a tudi na doline okoli Alamuta. Če bi bili vrtovi tu nekje, bi jih pač vsak lahko videl. Trdnjava na vrhu Alamuta je bila v 11. stoletju resda mogočna, verjetno večnadstropna stavba z dvema obrambnima stolpoma, kar pomeni, da bi bil razgled po okolici še razsežnejši. Kje bi torej lahko bili rajski vrtovi, katerih ključ je prejel Hasan Sabah neposredno od Alaha? Očitno nikjer. Kar vsili se mi vprašanje, ali je pisatelj sploh bil kdaj na Alamutu.
Do vrha gore se lahko povzpneš po strmih stopnicah. Turistična pot je dobro urejena. Žal pa ni kaj dosti videti. Trdnjavo so 1256. po dolgotrajnem obleganju osvojili in razdejali Mongoli pod poveljstvom Hülagü kana, kasneje je ruševine prizadel še potres - tako si je moč ogledati le temelje in odprtine, ki vodijo v kletne, podzemne prostore. Vendar arheologi, ki vneto delajo na terenu, ne dovolijo fotografirati, seveda tudi ne pustijo vstopiti v podzemni del trdnjave. So pa omenili, da je v načrtu rekonstrukcija celotne utrdbe, kar bo pa ogromen finančni zalogaj za državo.
A spet se ti odpre kopica vprašanj. Glede na to, da je ploščad vrh pečine dokaj ozek prostor, kako so lahko npr. ob stavbi stali vojščaki na konjih, celo v dveh kolonah, kako je lahko na sorazmerno majhnem prostoru, kjer naj bi bila tudi vadbišča za urjenje fedaijev, živelo 300-500 ljudi? In še in še …
Prav zanimivo je, ko se ti v mislih odvrtijo posamezni odlomki iz romana, ki naj bi se odvijali prav tu – prav »v živo« se kažejo podobe pred očmi in kljub upravičeni skepsi se vživiš v napeto zgodbo Ibn Tahirja. Le-tega na Alamutu izurijo v odličnega vojščaka, ga pod vplivom droge odpeljejo v rajske vrtove, kjer doživi čudovito srečanje z lepo Mirijam, Seiduna pa mu nato ukaže umoriti vezirja Nizama al Molka Ta mu pred smrtjo zaupa resnico o goljufu Seiduni in njegovih rajskih vrtovih, in Ibn Tahir končno spozna, da mora smisel življenja najti sam, ne pa slepo verjeti temu, kar uči veliki vodja Seiduna. Kot filozof Avani zapusti Alamut in gre svojo pot.
Hasan Sabah je zelo zanimiva oseba. Da je bil prijatelj velikega znanstvenika in pesnika Omarja Hajama ter seveda velikega vezirja Nizama al Molka, potrjujejo zgodovinski viri. Izobražen, zelo razgledan človek, ki se dokoplje oblasti in moči z izjemno domiselnostjo in odličnim poznavanjem delovanja človeške psihe. Menda je imel na Alamutu bogato knjižnico in med biseri v njej naj bi bili tudi Hajamovi Rubajati (štirivrstičnice o življenju, ljubezni, usodi). Kot idejni vodja ismailcev (asasinov) je bil tarča pogostih napadov čet Malikšaha, a ga je preživel in umrl leta 1124 v svojem obrambnem stolpu v Alamutu.
Ko se spuščamo z mogočnega vrha, srečamo mladeniča z osličkom, polno otovorjenim s plastenkami vode za arheologe, ki delajo zgoraj. Mladenič pove, da opravita z oslom težaško pot vsaj desetkrat dnevno! Vročina je skoraj neznosna, okrog 38 stopinj Celzija, čeprav se nahajamo na višini 2100 metrov. S Karolino se pošteno potiva pod naglavno ruto, tuniko z dolgimi rokavi in dolgimi platnenimi hlačami. Še Mitji ni vseeno, čeprav je oblečen »po domače«.
A nam ni žal, da smo prišli. Alamut je doživetje, ki se mu nikakor ne bi hoteli odreči.