Zakaj je izobraževanje/učenje za starejše pomembno, zdaj, ko ne opravljajo več poklicnega dela?
Naj odgovorim s povratnim vprašanjem. Zakaj je izobraževanje pomembno za kogarkoli med nami? Zakaj in čemu se danes učimo, ko nismo več v šoli? Preprosto zato, da preživimo in živimo. Ko se prenehamo učiti in se zatečemo v misel, da že vse znamo in da vse vemo, ko pride do takšnega zloma motivacije, je z nami konec. Učimo se zato, ker imamo nov način proizvajanja in nove načine življenja drug z drugim. Nove tehnologije prinašajo številne odgovore, pa tudi številna vprašanja. Skupaj z našimi starejšimi študenti smo, denimo, vstopili na področje računalniškega programiranja (zaradi Erasmusovega projekta Srebrna koda). Sama sem se ta mesec učila tudi o digitalnem marketingu, pa o nastanku azilnega prava v času francoske revolucije. Morala sem prebrati dve deli o tem, kako snemamo dokumentarne filme, nekaj malega o racionalizmu milanske arhitekture zaradi poti na transnacionalno srečanje v glavno mesto Lombardije. Študirala pa sem tudi manj vesele reči, na primer tisto o regurgitaciji srčne krvi, o posegih na odprtem srcu. Najtrši oreh je bilo ta mesec preučevanje koncepta evropske identitete. O njej vsi govorimo, pa sploh vemo, kaj to je? V vročih dneh v preteklem poletju sem se naučila pripraviti hladno kremno juho Vichyssoise in spoznala sem zgodovino tega recepta. Marsičesa sem se naučila tudi nenamensko. Tako, da sem šla na koncert ali v gledališče. Tako, da sem potovala v Milano, da sem se družila z vrstniki in z mlajšimi ljudmi in vstopala v njihove svetove. To znanje sem pridobila z učenjem in izobraževanjem, namenskim učenjem, s postopnim doseganjem ciljev. Nihče ne more ostati zadaj, si privoščiti, da bi svet napredoval, sam pa bi ostal nepomičen, zadaj.
Čemu se ljudje učimo? Da vemo, da znamo nekaj narediti, da znamo živeti drug z drugim. V Sloveniji, zanimivo, prednjači učenje za to, da znamo nekaj narediti.To se nam zdi najpomembnejše, zaostajamo pa v učenju in izobraževanju, ki nas uči biti drug z drugim. Zato so v tretjem življenjskem obdobju pomembni programi, kot so Medsebojni odnosi-transakcijska analiza, Babica in dedek za današnji čas, Ustna zgodovina itd., ki nas učijo, kako živeti skupaj, kako delati skupaj.
Naj se zdaj vrnem k vašemu vprašanju in nanj odgovorim. Izobraževanje starejših je potrebno (ni le prednost, je nuja!) za starejše same in za skupnost, za njihov krog prijateljev, za lokalno skupnost, za sodelovanje v družbi in odločanje. Pomembno pa je tudi zaradi učenja samega. Končno, spet! V tretjem življenjskem obdobju se učimo če imamo učenje radi, in naš cilj pri tem je lahko tudi učenje samo. To se navadno težko razume.
V čem se izobraževanje starejših razlikuje od izobraževanja mlajših?
Na to vprašanje bi vam najbolje odgovorila kolegica Ana Krajnc, profesorica andragogike. V eni naših monografij "Posebnosti izobraževanja starejših", popiše različne motive učenja, ki vodijo otroke, šolarje, dijake, študente, aktivne srednje stare, starejše v tretjem življenjskem obdobju pri učenju. Pove, da je otrok izjemno vedoželjen, radoveden, da sta vedoželjnost in hitro učenje pogoj za to, da otrok preživi. Vsega se mora naučiti v kratkem času. Opazovati, delati, govoriti, uveljavljati svoje želje in uganiti, kaj drugi od njega pričakujejo. Pri tem je vesel vsega, kar obvlada. Ko gredo otroci v vrtec, so še razmeroma svobodni v odkrivanju sveta, ko pridejo v šolo, jih ukalupimo. Učijo se, da bo mamica vesela, da bo očka zadovoljen, da jih bo učiteljica imela rada, da bodo dobili čebelico. Še na fakulteti se naši študenti učijo za izpite in ocene. »Profesorica ali bo to na izpitu?« je pogosto vprašanje, ki ga dobimo predavatelji. V odraslosti so vse druge naloge pomembnejše od izobraževanja: skrb za otroke, družino, službena potovanja, gradnja doma. V tretjem življenjskem obdobju pa se človek končno uči sam zase in uči se svobodno. Od tod tudi velika zahtevnost študentov univerze za tretje življenjsko obdobje. Učijo se le, če jih učenje veseli in le tistega, kar imajo radi. Zmeraj bi moralo biti tako, če naj bo učenje uspešno.
S kakšnim namenom je nastalo gibanje „Znaš, nauči drugega“?
V družbi znanja je šolskih poslopij, učiteljev, celo tehnologije premalo za vse potrebe po znanju. Dovolj nam je bilo čakati na čas, ko bo država namenila sredstva širokemu računalniškemu opismenjevanju starejših. Računalništvo je kot vesolje, brezkončno in računalniške spretnosti si najbolje predajamo drug drugemu. Študenti na fakulteti, sodelavci med seboj, starejši pa? To znanje potrebujejo v vsakdanjem življenju, da vzdržujejo stike s prijatelji in družino, da poglobijo znanje, da si ustvarijo novo poklicno pot, da vstopajo v e-upravo, e-komunikacijo, e-gospodarstvo, da se ne znajdejo na robu informatizirane družbe. Ko smo ustvarjali gibanje “Znaš, nauči drugega”, smo se naslonili na izkušnjo. Zato smo se naslonili na primer “Each-One-Teach-One”, na primer opismenjevanja v Indiji in drugod. Kdor se nečesa nauči, znanje preda drugemu. V nekaj mesecih so se milijoni nepismenih naučili pisati. Mi smo hoteli ustvariti medgeneracijske ali vrstniške pare, ki drug drugemu predajo računalniško in drugo znanje, mi (univerza) pa stojimo v ozadju s vsem, kar je potrebno. Smo nekakšen "tretji, izključeni partner" v teh razmerjih. Kmalu smo gibanje prenesli na številne univerze za tretje življenjsko obdobje po Sloveniji, v naše medgeneracijske centre in ga razširili tudi na podjetja.
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.