Kaj je lahko še lepšega od ljudi, ki se medsebojno ljubijo, vzajemno podpirajo, pogovarjajo, skupaj smejejo, ustvarjajo. Drug drugemu pomagajo, skupaj rastejo. Si delijo srečo, upanje, vzpone, padce, …, vse. Radost, navdušenje. Se kdaj pa kdaj sezujejo, primejo za roke in bosi po dehtečem travniku stečejo. Obraz soncu nastavijo, dihajo in se čutijo, zares srčno, močno.
Oče, poln ponosa, časti. Dostojanstva, mogočnosti, ki za varnost, oskrbo in toplo zavetje poskrbi. Ki da oporo, žari v odločnosti. Mati, polna nežnosti, topline, radosti. Srce družine, ki napaja z ljubeznijo, gorečo srčnostjo. Srečen otrok, ki se brezskrbno igra, pleše, poje, smehlja. Ustvarja nov svet s svojim brezmejnim zaupanjem, neusahljivo domišljijo. Ki radovedno raziskuje, navdihuje s sanjami, poboža vsako rožico, občuduje pikapolonico.
Družina – povezanost, ki ne pozna meja, kraj, kjer sta ljubezen, spoštovanje doma. Pripadnost, zavezništvo. Še so, obstajajo in vedno več jih bo, tistih pravih družin, z dušo, lepoto angelsko. Družin, ki v sebi nosijo zavedanje, novo upanje, modrost, vizijo. Prihodnost zase in za vse ljudi, ki dobroto v srcu ljubimo.