Morda se mi bo kdo nasmehnil, a resnično ni bilo preprosto. Na seminarjih in šolskih učiteljskih konferencah so nam solili pamet in vtepali v glavo, da je naša država ateistična, da je cerkev ločena od države, da verski prazniki pač ne sodijo v pouk in podobne »temeljne resnice«. Šušljalo se je celo, da smo imeli na šoli »vohljače«, ki so hodili okoli in preverjali, ali kateri od učiteljev v domačem krogu morda skrivaj praznuje verske praznike in tak grešnik je bil potem okrcan kot državi nevaren element. Morda so bile samo govorice, nisem prepričana.
A kaj, ko smo imeli v berilih in jezikovnih vadnicah kopico besedil, ki so izhajala iz verskega prepričanja, pogosto so vsebovala zapletene svetopisemske primere, misli, pregovore in podobne, za marsikoga tedaj kar trde orehe. Finžgar, Cankar, Prežih, tudi Kranjec in drugi velikani slovenske književnosti so bili pač vzgojeni v krščanskem duhu, poznali so Sveto pismo in pogosto črpali iz njega. Bog pomagaj, tako je bilo! In kot vidimo, je tako tudi danes. Pa ni s tem nič narobe.
In v tistih časih seveda ni bilo interneta, da bi v sekundi našel razlago za najrazličnejše verske citate, primere in dogodke! Zadrega je bila pogosto še večja zato, ker so številni otroci hodili k verouku in sem predvidevala, da vedo o teh zadevah mnogo več kot jaz. V resnici razen desetih Božjih zapovedi niso vedeli kaj dosti, in zmerom so se hvalili, da se pri verouku samo zafrkavajo s kaplanom, ta pa, ko se mu strga film, tu in tam komu brez pomišljanja primaže klofuto ali dve in to je bilo to. Brskala sem po Bibliji za otroke, različnih strokovnih priročnikih in spraševala mamo, ki je še iz otroštva zelo verna in mi je znala tu in tam kaj pomagati.
V šestem razredu tedanje osemletke smo imeli v učnem načrtu obravnavo črtice Prežihovega Voranca Tri pisanke. Besedilo o otrocih, ki za veliko noč nosijo darila krščencem svojih staršev in se srečajo na trati ob poti, pa primerjajo v cule zavite šarteljne, pisanice (pirhe) ter denar, zataknjen vrh peciva. Kdo ima najbogatejše darilo, čigavo je najrevnejše? Torej se je že tedaj kazala socialna neenakost tudi v obdarovanju – to so moji učenci hitro skapirali. Ni jim bilo blizu, saj pred 40 leti nismo živeli tako bedno kot v Prežihovih časih ali kot danes! Zelo prisrčna zgodba iz davnih časov, kot so radi pokomentirali učenci, ki so od svojih boter in botrov dobivali takrat za veliko noč že kar kolesa, kasetnike in podobna imenitna darila, ne pa pirhe in kolač z bornim kovancem na vrhu. Na vprašanje, zakaj sploh obdarovanje za veliko noč, nismo našli trdnega, zanesljivega odgovora. Pa res, zakaj? Za božič bi še razumela, obišče nas Božiček ali Jezušček - ko si Božička še niso izmislili -, in če te kdo obišče, ti praviloma kaj prinese v dar. Za veliko noč nas pa pač nihče ne obišče, kajne? No, dandanes je običaj, da pride h krščencu boter ali botra, nekoč so pa kar otroci sami raznašali darila, kot piše Prežih. In zakaj so darovali prav šarteljne? Ker je to na Koroškem tradicija? Preprost kolač z rozinami, nič posebnega. Otroci in jaz sama smo pogosto ugibali. Danes pa pač manj od torte ne pride v poštev – za veliko noč že ne!
Zelo rada sem imela avtobiografsko besedilo Frana Saleškega Finžgarja Moja mladost in moj oče, ki smo ga obravnavali v petem razredu. Pisatelj je bil pravi humorist. Na račun velike noči se je pošalil v prigodi, ki mu jo je povedal njegov oče, ki je pozimi šivaril pri velikem kmetu na Štajerskem v dolini rečice Palten, torej v Avstriji. Tako je bilo: do fare je bilo tri debele ure hoda. Če je kdo umrl pozimi, so ga preprosto zagrebli v sneg in ga šele spomladi odpeljali do pokopališča. Za veliko noč je bilo tudi predaleč, da bi nosili žegen k fari. Zato so zložili gnjat in ovčje meso v košek. To je potem kmetov sinček odnesel in obesil na smreko, češ da takrat papež blagoslavlja »velikonočni žegen« za ves svet in ga bo velikonočna jed na smreki deležna naravnost od papeža. Sinček je splezal na smreko, obesil košarico z dobrotami na debelo vejo, potem pa stal pred hišnimi vrati, da bi videl, kako bo priplul blagoslov iz Rima. Nakar zares pripluje po zraku proti smreki velikanski planinski orel in začne kljuvati mesnino. Sinček skoči v hišo in vesel pove očetu: »Ata, papež že žegnuje!« Meni so bile Finžgarjeve zgodbice tako smešne, da sem včasih kar pokala od smeha, otroci pa niso dojeli vsebine. Treba je bilo razložiti, kaj pomeni žegen, gnjat, fara, kdo je papež in zakaj je prav v Rimu. No, in ko smo se prebili skozi vse te razlage, da je bilo besedilo obče razumljivo, vsebina sploh ni bila več smešna. So pa učenci radi hitro navezali na humorne pripetljaje iz domačega okolja in zelo odkrito pripovedovali, kako so za veliko noč špricali od jutranje maše, jedli šunko in jajca, preden je bila hrana žegnana, kako se je botra med svečanim kosilom napila in bruhala v kopalnici in podobne zadeve – torej nič zelo duhovnega ni bilo zanje na tej slavni veliki noči.