Ko se zaveste, da vam je lažje, kadar ste sami
Veliko ljudi opisuje, da se spremembe v zakonu začnejo tiho. Najprej opazijo, da se s partnerjem pogovarjata vedno manj. Da je v hiši več molka kot smeha. Da se počutijo bolj svobodne, ko so sami. Če dom ni več prostor varnosti, ampak napetosti, utrujenosti ali žalosti, je to znak, da se odnos ne premika več naprej.
To ne pomeni, da vsak prepir vodi do ločitve. Zakoni gredo skozi preizkušnje. A pomembno je vprašanje: se oba trudiva? Se partner odzove, ko povem, da me nekaj boli? Posluša, ko povem, da se oddaljujeva? Če je odgovor vedno znova ne, se v človeku počasi začne nabirati spoznanje, da tako ne gre več naprej.
Ko izgine spoštovanje – in s tem občutek dostojanstva
Nekateri v partnerstvu ne doživljajo le hladnosti, ampak tudi poniževanje, zasmehovanje, kričanje ali nadzor. Včasih ni udarcev, a besede bolijo globlje. Tišina, s katero partner kaznuje. Poniževanje pred drugimi. Žalitve, ki se ponavljajo.
Če v zvezi ni več spoštovanja, potem to ni več dom, ampak prostor, kjer preživljate čas. Nihče ni prestar, da bi odšel iz odnosa, ki ga ponižuje.
Ko v zakonu izgubite sebe
Veliko žensk in moških pove, da so skozi leta pozabili nase. Da so vedno prilagajali svoje potrebe, najprej zaradi otrok, potem zaradi miru, navsezadnje zato, ker je bilo tako lažje. A nekega dne se ujamejo pri misli: Kdo sploh sem? Kdaj sem nazadnje naredil nekaj samo zase?
Če v partnerstvu ne morete biti to, kar ste, če ves čas tiho požirate, da bodo drugi mirni – je to boleča, a pomembna resnica.
Preberite tudi: Kaj storiti, če se v zrelih letih počutite čustveno odtujeni od partnerja
Ko ni več resničnega upanja, da bi bilo bolje
Marsikdo poskusi vse – pogovor, oddih, skupno terapijo. A včasih se eden trudi, drugi pa niti ne poskusi. Reče: »Tak pač sem.« Ali pa: »Saj ni tako hudo.« In leta tečejo.
Zakon lahko deluje samo, če si oba partnerja želita, da bi deloval. Če si želi le eden, je to preveliko breme za enega človeka.
Največji strahovi – osamljenost, denar, mnenje drugih
Strah pred samoto je resničen. Morda tudi strah, ali bomo zmogli finančno, kje bomo živeli, kaj bodo rekli otroci, prijatelji, sorodniki. A treba si je priznati: biti sam ne pomeni nujno biti osamljen. In biti z nekom, ob katerem trpiš, ne pomeni biti v dvoje.
Nešteto ljudi pove, da so po ločitvi prvič po dolgih letih lahko zadihali. Mirno zaspali. Zjutraj vstali, ne da bi jih stiskalo v prsih. Tišina postane prijetna – ker ni več napeta.
Ko so otroci odrasli, a še vedno mislite najprej na njih
Mnogo staršev ostane v zakonu »zaradi otrok«. A ko odrastejo, imajo svoje življenje. Pogosto prav oni rečejo: »Zakaj niste odšli prej? Zakaj ste toliko trpeli?«
Ljubezen do otrok ne pomeni, da ostanemo nesrečni – pomeni, da jim pokažemo, kako pomembno je, da človek spoštuje samega sebe.
Preberite tudi: Ljubezen nima roka trajanja – odkrijta skrivnosti, kako ohraniti iskrico v zrelih letih
Praktična vprašanja, ki jih ni mogoče preskočiti
Ločitev ni le čustvena odločitev, ampak tudi življenjska. Pomembno se je pripraviti: razmisliti o pokojnini, prihrankih, domu, delitvi premoženja. Mogoče poiskati pravno ali finančno pomoč.
To ne pomeni, da morate takoj oditi – pomeni le, da skrbno pripravljate teren, korak za korakom. To je lahko tiha, a zelo pomembna oblika poguma.
Ločitev ni poraz – včasih je to odločitev za življenje
Velikokrat je največja bolečina odločiti se. A ko notranji glas postane dovolj močan, ko v sebi začutite, da ne gre več za trmo, ampak za preživetje – takrat je to jasen znak. Ločitev ni beg, ni poraz in ni razočaranje nad celim življenjem. Včasih je to samo odločitev, da želite v miru preživeti preostanek življenja.
To ne pomeni, da ni boleče. A pomeni, da verjamete, da si zaslužite dom, v katerem je mogoče zadihati.
Povzeto po Sixyandme.com