Zanimivo je, da se tovrstne izjave pojavljajo že pri relativno mlajših odraslih, pogosto po 30. letu starosti. Pogled v ogledalo hitro spremlja komentar: »Ojoj, že se vidi, da se staram.« Tudi telesne spremembe – občasna bolečina v križu, nekoliko počasnejše gibanje, prve izrazitejše gube ali daljše okrevanje po bolezni – ljudje pogosto samodejno pripišejo staranju. Kot da gre za neizogiben in dokončen proces, na katerega nimamo nobenega vpliva.
V pogovornem jeziku se to včasih strne v šaljivo, a pomenljivo izjavo: »EMŠO me daje.« Prav v tej navidezni samoumevnosti pa se skriva pomembno vprašanje – in morda tudi past.
Preberite tudi: Kako misli v zlatih letih vplivajo na zdravje – bolj, kot si mislimo
Kje pravzaprav tiči skrita zanka takšnega razmišljanja?
V umološkem razumevanju staranje ni slabljenje. Je zorenje. Je razkrivanje. Je obdobje, ko končno notranje postane pomembnejše od zunanjega. Ko telo ne more biti več samo orodje volje, temveč postane spoštovan sogovornik.
Starejše generacije smo odrasle v času, ko je bilo treba zdržati. Potrpeti. Se prilagoditi. Ne komplicirati. Ne pretiravati in ne biti občutljivi. Naučili smo se biti močni navzven. Skoraj nikoli pa se nismo učili opazovati, kaj se dogaja znotraj nas. Naučili smo se preživeti, ne pa čutiti.
Vedeti moramo, da je vse, kar nam telo sporoča danes, njegovo poročilo dogajanja preteklih desetletij. Telo si marsikaj zapomni. Ne zato, da bi nas »kaznovalo«, temveč zato, ker je naš zvesti oproda, ki nam mora sporočiti dogajanje, ko je to potrebno. Naše telo ni le zvesti nosač naše notranjosti in nevidnih delov nas, temveč tudi kazalnik nepravilnosti, ki so se nabirale skozi čas.
Dolgotrajen stres, potlačena čustva, stalno prilagajanje, notranji dialog, ki ni vedno prijazen – vse to pušča sled. In ko pridemo v obdobje, ko zunanjih pritiskov morda ni več toliko kot nekoč, začne prihajati v ospredje tisto, kar je dolgo ostajalo tiho.
Utrujenost in potreba po miru, počitku ali tišini nista znamenji šibkosti
Niti znak nedružabnosti. Sta osnovni človekovi potrebi in znak, da smo predolgo delovali preko svojih meja. Bolečina ni sovražnik. Je zgolj signal, da nekaj v našem razmišljanju in ravnanju ni več usklajeno z nami. Notranji nemir ni dokaz, da je z nami nekaj narobe, temveč da se v nas nekaj želi premakniti.
V zrelih letih telo postane neposredno iskreno. Manj dopušča neskladja. Manj tolerira življenje, ki ni v skladu z našimi resničnimi potrebami. Kar smo nekoč lahko potisnili na stran, danes zahteva pozornost. In to ni izguba moči. To je pridobivanje na moči, na suverenosti, na zavesti. Vse to pa nam omogoča brezmejna inteligenca življenja, ki nas napaja in ohranja pri življenju.
Preberite tudi: Kako se nežno podpreti na poti osebnostne rasti?
Zakaj se je nujno ukvarjati tudi s svojimi mislimi?
Ker je potrebno spremeniti svoj pogled. Tisti, ki smo se ga naučili nekoč in nas je gnal do onemoglosti, se mora umakniti in prepustiti prostor novi miselnosti. Takšni, ki upošteva, da imamo čustva, neuslišane potrebe in dolžnost do sebe.
Ne čakajmo na druge. Zagotavljam vam, da si lahko damo, kar potrebujemo sami, in takoj. Ne bodimo mačehovski do iskre namena, ki nam vsak dan poganja srce in polni pljuča.
Zaupajte v življenje, zaupajte sebi. Privoščite si kaj lepega.
In veste, kaj lepega si lahko prav vsak, in to zastonj? Privoščite si in namenite si lepo besedo. Spremenite svoj notranji dialog.
Namesto nestrpnih vprašanj: »Pa kaj je narobe z mano?« se raje vprašajte: »Kaj se v meni dogaja? Kaj mi želi moje telo sporočiti?«
Namesto da telo popravljamo, ga lahko začnemo razumeti
In namesto da se neprestano grajamo, si povejmo kaj prijaznega.
»Ti, moje čudovito, pridno telo … kako ponosen/ponosna sem nate. Od zdaj naprej bom lepo skrbel/a zate.«
Presenečeni boste, kaj vse se bo začelo spreminjati, če si boste dosledno vsak dan lepo prigovarjali. Boste preizkusili?
Ker lahko hitro pozabimo, kaj smo si zadali – še posebej kadar tega nismo vajeni – vam svetujem, da si stavke za pozitivno prigovarjanje zapišete na listke in si jih razobesite na vidna mesta po stanovanju. Tako boste poskrbeli, da usvojite nove, koristne navade pozitivnega samogovora.
Nekaterim se morda zdi to smešno, drugim ne. Nekateri bodo to storili, drugi zamahnili z roko. Predvsem pa se bo na podlagi te odločitve nekaterim življenje začelo vrteti drugače. Na bolje.
Preberite tudi: Spomladansko čiščenje misli – tri vprašanja, ki si jih je dobro zastaviti
Pot najgloblje spremembe
Ko boste začutili utrujenost ali napetost, si namesto kritike tiho recite: »Vidim te.« Ne hitite v popravljanje. Ne iščite takoj vzroka. Samo opomnite se, da vaše telo komunicira z vami in da ima za to zagotovo odličen razlog.
Veste, telo in um sta povezan sistem. Ko boste začeli spreminjati in umirjati notranji dialog, se bo umirilo in »potolažilo« tudi telo. Ne zato, ker bi ga spet prisilili. Zato, ker smo ga končno vključili v pogovor. Zato, ker smo s tem zadostili vsaj eni njegovi potrebi.
In prav tako se začne pot najgloblje spremembe.
Tjaša Ravnikar je umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. V svojih prispevkih raziskuje povezavo med notranjim svetom, mislimi in telesnim počutjem ter odpira prostor za drugačno razumevanje zdravja, staranja in življenjske vitalnosti. Bralce spodbuja k večjemu zavedanju, prijaznosti do sebe in poslušanju telesa.