Nekoč je vprašal učenec učitelja: "Tako moder si, vedno dobro razpoložen, nikoli se ne jeziš. Pomagaj mi, da bom tudi sam postal takšen."
Učitelj je pristal in prosil učenca, da prinese krompir in vrečo.
"Kadar koli se boš na nekoga jezil, ga užalil, kadar koli se boš počutil užaljenega, vzemi en krompir, nanj napiši ime človeka, s katerim si se skregal in nato daj krompir v vrečo."
"In to je vse?" vpraša učenec.
"Ne," je odgovoril učitelj, "potem moraš to vrečo krompirja nositi ves čas in vedno, ko se z nekom prepiraš, si jezen, se počutiš užaljenega, daš nov krompir v vrečo."
Učenec je pristal. Minilo je nekaj časa, vreča se je polnila s krompirjem in postajala vse težja. Zelo neudobno jo je bilo ves čas nositi s seboj. Poleg tega pa je krompir, ki je bil v njej, pričel gniti, kar je povzročalo neprijetne vonjave.
Učenec je odšel k učitelju in mu dejal: »Nemogoče je nositi s seboj vrečo s krompirjem. Vreča je težka, krompir gnije.
Učitelj je odgovoril: "Enako se dogaja tudi v tvoji duši. Kadar se na nekoga jeziš, kadar koga užališ, se v tvoji duši ustvarja veliko breme, ki pa ga ne opaziš takoj. Nato to breme postaja vse večje, dejanja se pretvarjajo v navade, navade pa v karakter, ki počasi pričenja smrdeti. A na ta karakter bi z lahkoto pozabili, če ga ne bi ves čas nosili s seboj. S to nalogo sem ti pokazal, kakšen je celotni proces. Zato vedno, preden se na nekoga razjeziš, ga užališ, premisli, ali želiš vse to nositi s seboj?"
Povzeto po www.atma.hr