O tem sem razmišljala pred dnevi, ko sem brskala po svoji knjigi Samo da bo zdravje. Za radijsko oddajo sem morala pripraviti eno poglavje. Na zelo različne načine se nas dotaknejo življenjske resnice. Včasih kaj takega preberemo, včasih kaj poslušamo kakšno predavanje ali oddajo, včasih se s kom pogovarjamo, poslušamo godbe ljudi in še na mnoge druge načine. Včasih se nas dotakne nekaj, kar slišimo tako mimogrede. Tako vidimo, da prihaja snov za razmišljanje iz mnogih različni strani in vse to je lahko zelo dragoceno. Glavno delo pa moramo potem opraviti sami. Z vseh strani prihajajo informacije o življenju, o življenjskih usodah mnogih ljudi, mi sami pa moramo vse to premisliti in iz tega vzeti tisto, kar bo tudi nam v našem življenju pomagalo naprej. Tako tudi vidimo, kako smo med seboj povezani, čeprav živi vsak svoje življenje. Prav je tudi, da se zavedamo, kako dragoceno je vse, kar doživljamo, tudi če se nam v prvem trenutku zdi nepomembno.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.