Verjetno ni nikogar, ki bi rad čakal, ki bi mu bilo čisto vseeno, ali mora tudi čakati ali ne. Pa vendar temu ne more nihče povsem uiti. Dokler si mlad, je verjetno veliko več odvisno od tebe, kako si znaš razporediti čas in razne obveznosti. Ko pa postajaš starejši, si vedno manj ti sam gospodar nad vsem, kar se ti dogaja. Vedno bolj postajaš odvisen od drugih in s tem je povezanega tudi vedno več čakanja. Pa če čisto natančno premislimo, to ploh ni nič tragičnega. Imamo čas, da čakamo in vedno bolj se mi zdi pomembno, da se zaradi tega ne jezimo. Če se začnemo jeziti, je to slabo za nas same. Ni slabo, če pomislimo, zakaj čakamo. Pogosto zato, ker nismo edini, ki čakamo na neko uslugo in ne moremo biti vsi prvi, ampak gre lepo po vrsti in tisti, ki delajo imajo dela zelo veliko. Tu imam v mislih delo v domovih, kjer je osebje že itak preobremenjeno in komaj še vse zmore. Če jih potem pričakamo z ogorčenjem. nič ne pomagamo, ampak je vse skupaj še huje. Nič drugega nam ne preostane, kot da se z leti učimo tudi potrpežljivo čakati.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.