Pred mnogimi leti sem prevedla nekaj knjig indijskega pisatelja Antonyja de Mella, ki me je pritegnil s svojimi številnimi drobnimi zgodbicami, ki jih je pobiral od vsepovsod. Vsaka zgodbica govori o neki resnici na zelo jasen, zgovoren način. Tako kot pri pregovorih, lahko tudi zanje ugotovimo, da mnoge držijo, nekatere pa ne čisto povsem. Pred dnevi sem se spomnila na eno od njih, ki pripoveduje takole: "Vprašali so učitelja: Zakaj je toliko ljudi nesrečnih? Odgovoril je: Ker ne znajo obstati pri miru." Zelo preprosta pripoved, samo nekaj besed. Pa da človeku misliti. Vedno hočemo nekaj početi, ukrepati in smo prepričani, da je vse odvisno od tega, kaj in kako delamo. Tudi naša sreča oziroma naš občutek, da smo srečni. Pa bi bilo pogosto veliko bolje, če bi se znali ustaviti, počakati in v sebi marsikaj premisliti. Morda bi tako srečo našli v sebi in nam je ne bi bilo treba iskati drugod. Pa tudi nam ne bi bilo treba stokati, da smo nesrečni. Morda v nenehni akciji niti ne utegnemo odkriti vsega lepega, kar je v nas.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.