Včeraj je ministrstvo za zdravje po pozivu direktorja Klinike Golnik Aleša Rozmana, sporočilo javnosti, naj družinski člani, ki to lahko storijo, pokretne stanovalce vzamejo v domačo oskrbo.
S tem se jim seveda ne bi bistveno zmanjšal strošek bivanja v domu. Če domači sprejmejo oskrbovanca iz doma za ostarele, morajo še naprej plačevati stroške. S plačilom naj bi zagotovili prosto mesto v domu, pa naj si bo oskrbovanec doma nekaj tednov ali več. Ko ga enkrat svojci vzamejo iz doma za ostarele v svoj dom, ga do konca razglasitve epidemije ne morejo več vrniti, so povedali na ministrstvu.
Danes so se oglasili tudi iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki pozivajo Vlado Republike Slovenije, da pri oblikovanju ukrepov za preprečevanje in zajezitev širjenja okužb z virusom COVID-19 v domovih za starejše dosledno upošteva omejene prostorske, kadrovske in druge zmogljivosti izvajalcev socialnovarstvenih storitev. Ti nimajo niti ustrezne medicinske opreme niti usposobljenih kadrov za učinkovito bolnišnično zdravljenje in oskrbovanje večjega števila obolelih oseb.
Navajajo:
Domovi za starejše ne morejo prevzeti odgovornosti za strokovno zdravljenje okuženih
Izvajalci socialnovarstvenih storitev niso usposobljeni in registrirani za bolnišnično zdravljenje in oskrbovanje velikega števila z virusom COVID-19 obolelih oseb, saj za to nimajo niti ustrezne medicinske opreme niti dovolj številčnega kadra, ki bi bil v skladu z zakonodajo usposobljen za zdravljenje. Domovi za starejše že v običajnih okoliščinah le z veliko mero požrtvovalnosti zagotavljajo ustrezno oskrbo stanovalcev, ne morejo pa prevzeti odgovornosti za zdravljenje okuženih, ki bi izpolnjevalo vse zakonske predpise in strokovne zahteve.
Skupnost zato zahteva, da pristojni prevzamejo odgovornost in v sodelovanju z izvajalci nemudoma poiščejo rešitve za zagotavljanje najvišje možne varnosti zaposlenih in stanovalcev ter visoke strokovnosti oskrbe in zdravljenja obolelih. Skupnost pričakuje, da bodo odgovorni pripravili pisna ter pravno in strokovno utemeljena navodila in zanje tudi prevzeli odgovornost, ne pa, da se ta vztrajno prelaga na zaposlene in vodstva domov, ki že sedaj delujejo na robu kadrovskih, finančnih in psiholoških zmogljivosti.
Domovi za starejše so že ob samem začetku aktualne krize samoiniciativno sprejeli vrsto učinkovitih ukrepov, kar se kaže tudi v tem, da je večina domov zaenkrat uspešna pri preprečevanju širjenja okužbe z virusom COVID-19. Skupnost zato poziva vse odločevalce, da pri oblikovanju ukrepov upoštevajo pomisleke in predloge izvajalcev socialnovarstvenih storitev.
Nasprotujemo seljenju domnevno zdravih stanovalcev
Skupnost nasprotuje predlogu o seljenju domnevno zdravih stanovalcev iz domov za starejše na druge lokacije. V domovih za starejše so nastanjeni predvsem slabo pomični ali povsem nepomični stanovalci, zato stanovalcev, ki bi jih bilo mogoče premestiti, pri čemer ti ne bi potrebovali posebnih ležišč in posebne nege, v domovih za starejše skorajda ni.
Hkrati se ob tem predlogu poraja vprašanje, kako sploh vedeti, kateri stanovalci so zdravi, saj vemo, da testiranje v začetnih fazah okužbe ni zanesljivo. Z domnevno zdravimi stanovalci bi tako na drugo lokacijo lahko preselili tudi stanovalce s prikrito boleznijo, ki bi nato okužili tudi druge, sicer dejansko zdrave stanovalce. Skupnost prav tako izpostavlja dejstvo, da so sobe stanovalcev njihovi domovi in ne bolnišnične sobe, od koder bi jih lahko poljubno in brez upoštevanja njihovega dostojanstva premeščali.
Skupnost zato predlaga, da v domovih za starejše ostanejo zdravi stanovalci in v strogi izolaciji stanovalci s sumom na okužbo. Okužene stanovalce (lahko tudi iz več domov skupaj) je treba takoj preseliti na drugo osrednjo lokacijo z vso potrebno medicinsko opremo, kjer bi jim strokovno usposobljeno zdravstveno osebje zagotavljalo primerno zdravljenje.
Skupnost prav tako ni naklonjena predlogu, da bi svojci stanovalce preselili v domače okolje. Vsak stanovalec ima seveda možnost, da se odloči za odhod iz doma, vendar je treba takšno odločitev predhodno temeljito pretehtati – tudi z vidika zmožnosti izvajanja vseh previdnostnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe z virusom COVID-19 v domačem okolju. To zlasti velja pri selitvi iz doma za starejše, kjer se je pojavil sum na okužbo ali je bila ta že potrjena, saj je v tem primeru nujna samoizolacija starostnika, kar pa v domačem okolju ni vedno izvedljivo.
Hkrati se stanovalec, ko enkrat odide domov, v obdobju epidemije ne more več vrniti v dom za starejše. To velja tudi v primeru, če se mu poslabša zdravstveno stanje in bi nujno potreboval domske storitve, npr. osnovno in socialno oskrbo ali zdravstveno nego in rehabilitacijo.
Predlog organizacije dela ne upošteva prostorskih in kadrovskih zmožnosti
Skupnost nasprotuje predlagani organizaciji dela v domovih za starejše z oblikovanjem treh ločenih območij, in sicer območja za zdrave stanovalce, območja za stanovalce s sumom na okužbo z virusom COVID-19 in območja za stanovalce s potrjeno okužbo. Zaradi omejenih prostorskih in kadrovskih zmogljivosti predlagana organizacija izvajanja zdravstvene oskrbe v večini slovenskih domov za starejše preprosto ni izvedljiva. Tudi pri tistih izvajalcih socialnovarstvenih storitev, ki trenutno še lahko organizirajo tri ločena območja, je to izvedljivo le ob zelo nizkem številu stanovalcev s sumom ali potrjeno okužbo na COVID-19.
Zahtevamo enak dostop do strokovnega zdravljenja
Skupnost ne pristaja na stanje, ko bi del obolelih državljanov zdravili v bolnišnicah z vso potrebno medicinsko opremo in usposobljenimi kadri, za del obolelih starostnikov pa skrbeli v domovih za starejše, ki za to nimajo vseh nujno potrebnih pogojev. Če primerno zdravljenje ne bo zagotovljeno vsem državljanom, bo to predstavljalo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Vsak oboleli stanovalec si zasluži primerno zdravstveno obravnavo glede na vrsto njegove bolezni v za to primernem okolju in ob ustrezni strokovni in dovolj številčni kadrovski podpori, so v sporočilu za javnost zapisali v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.