Kako je videti dan v kavarni?
Matejin delovnik se začne po kosilu, ko se dom počasi umiri in stanovalci poiščejo družbo v kavarni. Najprej poskrbi za red in čistočo, pripravi vse potrebno, nato pa se začne pravi utrip dneva – prihod znanih obrazov, pozdrav, prijazen klepet. Nekateri pridejo vsak dan ob isti uri, drugi kasneje, vsak s svojim ritmom in svojimi navadami.
V kavarni nikoli ni tiho. Zrak prežemajo pogovori, spomini in smeh. Mateja rada prisluhne zgodbam o mladosti, o otrocih in življenju nekoč, o vojnih časih in praznikih, ki jih ni več. Včasih iste zgodbe sliši večkrat, a se ob njih vedno nasmehne. Ve, da so ti pogovori most, ki ljudi povezuje z občutkom, da so še vedno slišani in videni.
Tisti, ki nimajo obiskov, tukaj najdejo svoj mali krog – ljudi, ki jih pozdravijo, poslušajo in sprejmejo. Mateja pravi, da se vsak človek razcveti, ko začuti, da pripada.
Preberite tudi: Ljubezen do živali v Domu upokojencev Ptuj: Program, ki spreminja življenja
Družba, harmonika in drobne skrbi
V kavarni je življenje pisano – od smeha do solz, od tišine do glasbe. Včasih pride eden od stanovalcev in zaigra na harmoniko, pesem napolni prostor in stanovalci zaploskajo, nekateri zapojejo. V tistih trenutkih se zdijo vsi mlajši, lažji, kot da bi za nekaj minut pozabili na leta in bolečine.
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
Mateja zna ustvariti to toplino. »Če je kdo žalosten, ga spravimo v boljšo voljo. Tu in tam pridejo solze, ampak večinoma prevlada smeh.«
A ne gre vedno brez napetosti – včasih se stanovalci spričkajo zaradi pozabljene jopice, napačnega naročila ali nerazumevanja. Takrat jih Mateja umiri, jih pomiri s toplim pogledom in nežno besedo.
A za vsemi drobnimi težavami se skriva nekaj globljega – osamljenost, ki je kljub družbi še vedno prisotna. »Včasih rečejo, da bi radi, da jih svojci večkrat obiščejo,« pove tiho. »Ampak so se že navadili. Vedo, da jih tukaj poslušamo, da jim pomagamo, da jim ni treba biti sami.«
Preberite tudi: Matjaž Florjanc Lukan: »Dobra služba je delo, ki te notranje izpolnjuje«
»Nekateri bi radi svojo sobo, pa čakajo leta«
Mateja se vsak dan srečuje z drobnimi življenjskimi stiskami, ki jih drugi morda niti ne opazijo. »Ena gospa bi si že dolgo želela svojo sobo, pa čaka leta,« pove. »Čeprav bi jo lahko plačala, ni prostora. Tako je pri nas – nekateri bi radi več zasebnosti, pa tega preprosto ni.«
Svojo nalogo vidi širše kot zgolj strežbo v baru. »Poslušam jih, opazujem, vem, kdo se bolje počuti in kdo potrebuje pogovor. Tisti, ki so bolj tihi, jih poskušam vključiti. Samo da sedejo z drugimi, že jim je lepše.«
Kraj, kjer si vsak najde svoj kotiček
V kavarno prihajajo različni ljudje – nekateri redno, vsak dan, drugi le občasno. Veliko jih pride s svojci, da skupaj spijejo kavo in preživijo nekaj ur v sproščenem pogovoru. Takrat prostor napolnijo glasovi, nasmehi in občutek domačnosti.
Nekateri stanovalci pridejo sami – eni na klepet, drugi, da v miru rešujejo križanke ali igrajo karte. Karte so v domu prava mala tradicija, pravi Mateja. Vedno se najde skupina, ki se zbere ob mizi, igra in se smeji. Včasih se kdo malce razjezi, ker izgubi, a le za trenutek – tekmovalnost hitro zamenja dobrovoljnost.
So pa tudi taki, ki si prave kave ne morejo privoščiti. »Nekateri si jo kupijo kar na avtomatu, kjer je cenejša, in jo prinesejo v kavarno,« pove Mateja. »In to je čisto v redu. Glavno je, da so skupaj, da pridejo med ljudi.« Takšne male geste povejo največ – da je pomembno biti v družbi ne glede na to, kaj imaš v skodelici.
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
Denar, obiski in drobne želje
Stanovalci se včasih pogovarjajo tudi o denarju, predvsem o tem, kako težko ga je razporediti. »Radi bi, da bi jim ostalo kaj več,« pove Mateja. »Da bi si lahko privoščili malenkosti, ki jim veliko pomenijo.« Tisti, ki lahko, si tu in tam privoščijo čokolado, čips ali pivo. Majhne stvari, ki jim dajo občutek svobode in veselja. »Ko gospa reče, da si bo danes privoščila čokoladico, se ji obraz kar zasveti,« pravi z nasmehom.
Pogovarjajo se tudi o zakonu o dolgotrajni oskrbi, a večinoma ne vedo, kaj pričakovati. Nekateri upajo, da jim bo prinesel več podpore, drugi so skeptični. »Ljudje potrebujejo pomoč zdaj, ne čez leta,« pravi Mateja.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v praksi – resnični obrazi in odprta vprašanja
»Samo večkrat bi radi šli ven«
Če bi lahko, bi Mateja spremenila predvsem eno stvar – stanovalcem bi omogočila več izletov, več stika z zunanjim svetom. »Veliko jih pravi, da bi radi šli ven, na sprehod ali samo na zrak, pa ne morejo sami. Ena gospa mi je rekla: 'Sama bi šla, pa ne morem.' To mi je ostalo v glavi,« pove. »To bi jim res veliko pomenilo.«
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
(Gre za resnično zgodbo. Na željo sogovornice smo ime spremenili, uredništvo pa hrani njene prave podatke.)
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.