Ampak bolniki po teh metodah na veliko posegajo …
Zato pa se borimo za to, da bi bilo področje alternativne in komplementarne medicine urejeno. Čeprav imamo skupino strokovnjakov iz različnih področij, ki se s tem ukvarja, na tem polju nikakor ne pridemo naprej. Če rečete, da se boste zdravili alternativno, to pomeni, da se ne boste zdravili z uradno medicino. Če se zdravite komplementarno, to pomeni oboje skupaj. Ravno pred kratkim me je poklicala upokojena znanka, ki je pred štirimi leti zbolela za rakom dojk in se je odločila za alternativno zdravljenje. Po štirih letih je z zelo napredovalo boleznijo prešla na klasično zdravljenje. Če bi se takoj začela zdraviti z uradno medicino, bi bila danes verjetno v stanju, ko bi lahko še dolgo kakovostno živela.
Imate ob vseh aktivnostih sploh čas, da se ukvarjate z rakom pri sebi?
(Smeh) Uporabila bom vse, kar mi današnja medicina lahko ponudi pri zdravljenju. Vse bom naredila, kar mi bodo svetovali, in živela, dokler bo moje življenje kakovostno. Čeprav, veste, ko se težave stopnjujejo, ljudje začnemo globoko v sebi zniževati kriterije. Sem pa prepričana, da je danes paliativna oskrba takšna, da vem, da se bom, ko bo prišel moj čas, lahko brez velikih težav iz tega sveta poslovila.
Tudi paliativa je tabu tema…
Absolutno se strinjam. Raka smo detabuizirali, umiranje pa ostaja tabu. Kar je razumljivo. Včasih je bila smrt nekaj naravnega. Ljudje so na podeželju ležali doma. Ko so bili na parah, se je življenje okrog njih odvijalo naprej. Danes temu ni tako. Ampak – česa se ljudje bojijo? Ne smrti, temveč trpljenja. Zato je nujno potrebno, da se po vsej državi uredi vsem dostopno paliativno zdravljenje. Paliativna oskrba namreč ni samo za takrat, ko se človek res poslavlja iz tega sveta. S paliativno oskrbo bi morali začeti že, ko je postane znano, da zdravljenje ni več učinkovito in da se bo bolezen zaključila s smrtjo. Proti koncu bi moral biti bolnik tisti, ki pove, kako si želi oditi iz tega sveta. Tukaj nas čaka še zelo, zelo veliko dela.
Bi rak dojk lahko v kratkem postal bolezen, zaradi katere ne bo več umrla nobena ženska?
Menim, da rak dojk trenutno še ni bolezen, zaradi katere nobena ženska ne bi umrla. Čeprav je bila to vizija ustanovitelja Europe Donne. Bo pa postal bolezen, s katero bo mogoče živeti kakovostno in brez omejitev še desetletja po diagnosticiranju in zdravljenju. Študije sicer kažejo, da bi lahko 30 do 50 odstotkov rakov preprečili z zdravim življenjskim slogom. Vendar rak dojk ni med njimi. Lahko ga zamaknemo v poznejšo starost, če smo res telesno aktivni, če se zdravo prehranjujemo... S tem bi morali začeti že pri deklicah. Tudi prvi porod po 35. letu starosti poveča tveganje, da bo ženska zbolela za rakom dojk. Ženske dandanes tudi manjkrat rodijo, manj dojijo… Vse to so faktorji, ki doprinašajo k tveganju za raka dojk.
Ali preventiva dosega svoj namen?
Zagotovo. Čeprav bomo resnično zadovoljni šele takrat, ko bo program Dora pokril celo Slovenijo. Danes komaj polovica žensk pride k zdravniku, ko je bolezen omejena zgolj na dojko. Ko bo preventiva pokrila celo Slovenijo, računamo, da se bo ta odstotek dvignil na 70. S tem se bo umrljivost bistveno zmanjšala.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Neskončno rada sem imela svoj poklic. Če bi bila še enkrat mlada, bi zgodbo ponovila: medicina, anestezija, onkologija. Vendar pa sem najbolj ponosna na moja dva zlata otroka, na osem vnukov in na dva pravnuka. Tudi Europa Donna projekt, ki se ga bom spominjala z velikim veseljem. Menim, da je velik privilegij, da sem lahko vodila tako pomembno organizacijo.