Za babico je bila mimo krepka polovica let, preživetih v prejšnjem stoletju. V simbiozi z vnukom Jernejem je osvojila osnove dela z računalnikom, tuch- telefon pa žal ni bil primeren za revmatično spremenjene prste. Tudi koordinacija med možgani in gibali je postajala počasna, kar je mladega učitelja v stalni časovni stiski rado iztirilo v nestrpno vedenje. Nadebudni devetošolec je bil dnevno deležen babičine zdrave hrane, sladic in prevozov do šole z zgledno voznico z dolgoletno prakso. Dorini dobrohotni poskusi, da bi vnuka preusmerila v žive stike z ljudmi in naravo, so bili brezupni. Zanimala ga je kvantna fizika. Komuniciral je po telefonu in socialnih omrežjih brez osebnih stikov, kar je bilo za babico znanstvena fantastika.
Nekega popoldneva je pred šolo babica dolgo čakala vnuka in se nestrpno ozirala proti šolskim vratom. V oči jo je zbodel črn grafit na pročelju stavbe: TAKI SMO, TAKE NAS MORATE IMETI RADI! Pomislila je: nič jim ni več sveto. Oskrunjena, pred kratkim obnovljena fasada, je jasno pripovedovala o pomanjkljivi vzgoji preveč zaposlenih staršev, ki z denarjem kupujejo ljubezen otrok. Na poti domov je vnuk skril dlani pod torbo v naročju in molče poslušal babičino nerganje. Naslednji dan je Dori pri pospravljanju vnukove sobe iz nerodnih rok zdrsnila težka vrečka in pločevinke z barvami so se zakotalile po tleh. Med njimi je bil tudi črn sprej . Nemočno se je sesedla. Da bi preprečila ponovitev lumparije, je vrečko skrila v avtu. Vnuk ni vprašal po barvah, ona pa je tiho sprejela njegovo igro. Sin in snaha sta se čudila nenadni vljudnosti med babico in vnukom, a za vzrok nista vprašala.
Minil je teden neprespanih noči. Na črn grafit Dora še vedno ni pozabila. Spraševala se je, od koga le je vnuk podedoval slabe gene. Sinova tašča ji ni bila nikoli všeč, tudi snaha se ji je pogosto zdela čudna. Edinca ni hotela obremenjevati, Jernej si ni mogel sam izbrati staršev. Žal je že tako, da slabi geni pogosto nadvladajo dobrim.
Iz dneva v dan je Dora opazovala grafit in končno v njem našla zrno modrosti. V mraku se je vračala iz knjižnice nasproti šole. Za hip ji je zastal korak, potem pa je lahkih nog nadaljevala k avtomobilu. Izpod sedeža je potegnila vrečko in pohitela po praznem parkirišču. Pritajen nasmeh in mladostna igrivost v očeh sta jo opogumila ...
Zjutraj se je na pročelju šole bohotil napis: TAKI SMO, TAKE NAS MORATE IMETI RADI IN NIKAR NE MISLITE, DA SMO STAREJŠI ŽE ODPISANI. Dopisane besede so bile nekoliko razmazane, vendar še berljive. Poglej, babi, je vnuk smeje pokazal na grafit in nato z začudenim pogledom obstal na babičini s črno barvo umazani desnici. Pogleda sta se srečala, ob nenadnem odkritju so se v njunih očeh zanetile čisto enake poredne iskrice.
Pripoved Nataše Žilevski je bila izbrana med deset najboljših na natečaju »Mladost je norost, starost je modrost – čez vodo skačeta oba«, za naj humorista ali humoristko, ki sta ga razpisala spletni portal MojaLeta.si in 15. Festival za tretje življenjsko obdobje.
Še več boste našli tukaj.