Napačno je naše splošno vedenje o kostanju in prepričanje, da je le pravi, domači kostanj – tisti, ki ga pečejo v rjavo-zelenih kolibicah po naših mestih – nekaj vreden, tisti večji, okrogli divji kostanj pa da je dober le za izdelavo figuric, ki jih v teh jesenskih mesecih ustvarjajo otroci.
Resnica pa je, da je veliko bolj kot domači kostanj uporaben prav divji kostanj. Kar pomislite malo: domači kostanj jemo pečenega ali kuhanega, nekatere gospodinje pa iz njega pričarajo še okusen pire (s smetano!) ali pa, mmm, okusno kremo za kostanjevo torto. Konec. Ali pa vam je na misel padla še kakšna uporabna lastnost domačega kostanja?
Preberite tudi: Nasveti za popolno pečen kostanj
Seme v diplomatski pošti
Divji kostanj je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, da izvira iz Indije ali Severne Amerike, doma iz južnega dela Balkana. K nam je prišel leta 1576 z diplomatsko pošto iz Carigrada.
Divji kostanj se ne imenuje zato, ker bi rasel divje (samoraslo) v naravi, ampak preprosto zato, ker (v glavnem) ni primeren za prehrano ljudi in večine živali. Kmetje z njim sicer hranijo govedo, svinje in konje, lovci pa divjad.
Turki so torej zaslužni, da naše parke in vrtove krasijo do trideset metrov visoka drevesa, ki se obdržijo tudi več kot dvesto let. Divji kostanj je sčasoma postal najbolj priljubljeno drevo v drevoredih parkov po vsej Evropi, cenjen pa je tudi pri kmetih in gostincih, saj z dvorišča odganja mrčes ter nudi obilno senco. Zelo spoštovan in priljubljen je v jugovzhodni Evropi, kjer raste vse tja do Kavkaza in naprej do Himalaje, pogosto pa ga lahko vidimo tudi v Mehiki in Severni Ameriki.
Različni narodi divji kostanj ter lastnosti njegovih plodov, listov in lubja uporabljajo na različne načine. V Ameriki in na Kitajskem so ribiči z zmletim lubjem divjega kostanja omamljali ribe, v Indiji so z njegovim oljem zdravili revmatizem, na Japonskem pa vnete oči konj.
Lubje je najbolje nabirati marca, divji kostanj cveti aprila in maja, liste za zdravilske potrebe pa nabirajo od junija do avgusta, vsem tako znano rjavkasto seme pa od septembra do oktobra.
Imate hemoroide, umazano srajco in slabo erekcijo?
Farmacevti lubje uporabljajo za zbijanje vročine bolnikov in odganjanje črevesnih zajedavcev. Različno pripravljeni čaji pomirjajo, uspavajo ali pa poživljajo. Iz razmeroma velikih rjavih semen, ki jih varuje zelena bodičasta lupina, pridobivajo tudi tanin. Izvleček uspešno izkorišča farmacevtska industrija, odličen pa je tudi v usnjarstvu za strojenje kož.
Naše babice so moko divjega kostanja v časih lakote pomešale s pšenico ali ržjo ter ga tako uporabile tudi za peko kruha, iz semen pa so izdelovali še olje in škrob ter – ja, sila kola lomi – celo alkohol. Še danes lahko v kakšnem domačem bifeju na Korziki naročite kostanjevo pivo – natakarju recite le magično besedo »La pietra!« – na željo pa vam bodo postregli tudi s kakšnim namazom iz divjega kostanja ali celo marmelado.
Ljudski zdravilci zagotavljajo, da je divji kostanj učinkovit pri zdravljenju žilnih sten, vnetih ven in razširjenih kapilar, saj stene krepi in omogoča lažji pretok krvi. Izvlečke divjega kostanja uspešno uporabljajo pri zdravljenju krčnih žil, medicina pa ga uporablja tudi za zdravljenje hemoroidov, aken, celulita in sončnih opeklin.
Preberite tudi: Divji kostanj – naravni zaveznik pri težavah z venami (+recepti za zdravilne pripravke)
Zdravilci zdrobljenega v prah priporočajo za zdravljenje vnete ustne votline, pri prehladnih obolenjih, obolenjih bronhijev, pljuč in črevesja. Divji kostanj odpravlja tudi zmečkanine in otekline, njegov prah je učinkovit pri ozeblinah in zlomih, čaj iz skorje in plodov pa naj bi ublažil težave pri povečani prostati, notranjih krvavitvah, belem toku in kronični driski. Prav prišel naj bi tudi pri vnetju ali razširjenih venah, tinktura pa je delotvorna pri živčnih bolečinah in revmi. Bojda alkoholni izvleček plodov povečuje celo moško spolno moč, zato ponekod moški nosijo v žepih kostanjevo seme …
Naravni detergent in les za posebne priložnosti
Divji kostanj vsebuje tudi saponin escin, ki se v vodi peni kot detergent. Zato so ga nekdaj zmletega v moko uporabljali za pranje nežnih tkanin, starejše gospe pa se še spominjajo svojih babic, ki so z njegovim lugom prale posodo.
Nekoč so telegrafske drogove večinoma postavljali iz debel domačega kostanja, ker je njegova sredica zelo trdna in obstojna. Mizarji nad kostanjem sicer niso najbolj navdušeni, saj njegov les ni najboljši. Uporabljajo ga za pridobivanje oglja, iz njega pa ponekod izdelujejo le še korita in cokle.
Kostanj – tradicija, zdravje in vonj po jeseni
Če vam je lazenje za pravim, jedilnim kostanjem, ki ga boste spekli v domači ponvi, po kotlinah in hribovju prenaporno, ga še vedno lahko že toplega in dišečega »naberete« pri uličnih kostanjčarjih, ki že kurijo oglje po vogalih večjih mest.
Divji kostanj pa ostaja simbol jeseni, zdravilna zakladnica in celo skrivna sestavina piva.