Če si priznamo ali ne, vsi mi smo odvisni od nečesa. Živimo v času, ko je vse dosegljivo s dva do tremi kliki miške, ve se - računalniške. Niti ne vemo, a razvijamo odvisen odnos od tega, da smo vedno dosegljivi za telefonski klic, da mora biti prenos podatkov vedno vklopljen, da manično iščemo signal za »wi-fi« (brezžično povezavo) kjerkoli se ustavimo na kavi, ker seveda nujno in obvezno moramo preveriti ali se je kaj novega zgodilo našim virtualnim znancem na družabnih omrežjih in da seveda mi podelimo vsemu spletnemu življu informacijo o tem, da je naša pena na kavi v obliki srčka.
Odvisni smo od čokolade, sladke ali smetiščne hrane. Odvisni smo od cigaret in jutranje kave. Pa seveda od hitrega ženskega čebljanja, ko želimo v najkrajšem možnem času obdelati čim več zelooooo pomembnih informacij. Naša fiksacija se osredotoča na odvisnost od računalniških igric, mehiških novel in resničnostnih šovov, ki kažejo popačeno sliko medsebojnih odnosov in komunikacije.
PREBERITE TUDI: Pri katerih letih smo ljudje najbolj nesrečni in nezadovoljni? Odvisni smo lahko tudi od tega, da jemo samo in zgolj naravno bio eko pridelano hrano. Ali da slučajno ne bomo jedli nič, kar je živalskega izvora. In podobne obsesivne odvisnosti, ki se verjetno zdijo večini nekaj normalnega.
Odvisni smo od antidepresivov. Od plesnih drog, naravnih in sintetičnih mamil in ostalih substanc, ki naredijo človeka sužnja takšne in drugačne industrije.
In odvisni smo lahko tudi od ... seksa. Danes razmišljam malce bolj lahkotno o sicer izredno težki in zapleteni odvisniški tematiki, ki smo ji verjetno vsi malce podvrženi. In kot pri vsaki odvisnosti, se zaplete zadeva takrat, ko nam je odvzet predmet, ki nas je zasvojil ter pademo v abstinenčno krizo. Kako se to pri seksu odraža? Tega ne vem točno, predvidevam pa, da poiščemo neko drugo obliko zasvojenosti. Lahko gremo tudi v odvisnost od odnosov. Tudi to je izjemno zahtevna odvisniška kategorija, ki jo verjetno marsikdo od nas zelo dobro pozna, pa tega niti ne ve oziroma ne prepozna simptomov tovrstne patološke navlečenosti. Vsak od nas je unikaten, vsi pa smo združeni v to, da sestavljamo nekakšen sistem, matrico, mašino, ki deluje po določenih pravilih, ki determinirajo naše vedenje, odločanje, izbiro, psevdo želje, cilje in poti, kako zadovoljevati potrebe.
Poanta mojega današnjega pisanja je, da predlagam, da iščemo vedno znova točko ravnovesja. Da si zamislimo starinsko tehtnico, ki je imela jeklen jeziček ter na vsaki strani jezička podlago, na katero si naložil na eno stran na primer sadje, na drugo pa različno težke uteži. In ko je jeziček obmiroval na sredini, si vedel, da si dobil toliko sadja, kot so tehtale vse uteži skupaj. Se še spomnite tega? No, tako nekako si predstavljam ravnovesje, ki nam omogoča, da se odločamo tako, da izravnamo silnice, ki vodijo naše ravnanje, pa se tega običajno ne zavedamo. In ko smo sami v vsaj približnem balansu, potem že skoraj vemo, kaj je za nas dobro in zdravo. Odvisnosti več nimajo moči nad nami. Sploh, če v ta izračun dodamo še pest ljubezni do sebe.