Takoj, ko sem legla in zaprla oči, me že ni bilo več.
Ura je bila že skoraj poldan, ko sem odprla oči. Iz spodnjega nadstropja sem zaslišala glasove, smeh, dišalo je po kavi. Najbrž me je prav to pognalo pokonci. Kava!
Razen Marije, ki je še trdno spala, so bile vse postelje prazne. Tiho, da je ne bi prebudila, sem odšla v spodnje nadstropje. Na mizi je bila kava, narezana salama, sir, kruh.
»Dobro jutro,« se mi je nasmehnila Loti.
»Ste že dolgo pokonci,« sem zaspano vprašala in se pretegnila.
»Niti ne, prva sem bila jaz, nekaj do enajstih,« je povedala Loti.
Še preden sem popila kavo do konca, se nam je pridružila še Marija.
»Kaj bomo čez dan,« je vprašala Eva.
»Lahko gremo do koče na kuhano vino. Dve uri hoje je do tja,« je predlagala Loti.
»Ne bi bilo slabo, da zraven zabave uvrstimo še malce rekreacije,« je kimala Bernarda.
»Ampak ne takoj,« je odkimala Eva.
»Lepo počasi,« sem dodala.
Odšle smo šele ob drugi uri popoldan, ko smo se dodobra spravile k sebi.
»Zato, ker se nikamor ne premaknete, bomo nazaj hodile po temi,« je rekla Loti, ki je bila skoraj meter pred nami. Ostale smo prav počasi stopale za njo.
»Saj je vseeno. Saj imamo čas,« je zamahnila z roko Eva.
»Smo na dopustu,« je dodala Bernarda.
»Dopust gor ali dol, red mora biti,« se je nato smejala Loti.
Pri koči smo bile nekaj čez četrto uro. Koča je bila dokaj velika, obiskovalcev v njej kar nekaj. Predvsem planinci, ki so imeli za sabo dolgo pot.
Naročile smo kuhano vino, zraven pa še navadno vodo. Na pot smo šle brez pijače in ko je prijazen natakar prinesel vodo, smo planile nanjo.
»No, no, počasi, saj jo je dovolj,« se nam je smejal.
»Žeja je huda reč,« je kimala Marija, ko je prišla do sape.
»Ste od daleč,« je vprašal.
»Dve uri,« je rekla Loti.
»Žejne pa, kot bi hodile dva dni,« se je smejal natakar. Odšel je, za drugo mizo sta sedla dva prišleka.
Čez čas nam je prinesel kuhano vino. Tega se nismo lotile s tako ihto. Počasi smo srebale sladko pijačo, govorile in govorile. Da, pri petih ženskah tišina ne obstaja. Vedno je tema, vedno je kaj, kar je treba povedati.
Ko smo stopile ven, je bila že trda tema. Ura se je nagibala sedmi zvečer.
»No, kako bomo zdaj šle po pravi poti,« sem se prestrašila.
»Ah, poznam pot, brez skrbi,« me je Loti potolažila.
Povedala nam je, da je kot otrok večkrat odšla s staršema po poti do njihovega vikenda.
Čeprav nas je bilo pet, sta tema in gozd naredila svoje. Napele smo ušesa, poskušale ves čas govoriti in tako premagovale strah.
Ko smo se znašle pred vikendom, sem si oddahnila. Prispele smo srečno.
»Sedaj pa se naj zabava prične,« je zaklicala Marija, ko smo vstopile.
Najprej smo prižgale radio, prostor je napolnila glasba. Bile smo dobre volje, polne smeha, brez vsake skrbi.
Večer je bil lep. Plesale smo, se šalile, napovedovale Evi prihodnost, ji govorile, kako težka je zakonska pot in se temu smejale.
»Ni me strah. Veselim se,« je kimala Eva.
»Da le ne boš imela predolge poročne obleke, stopila nanjo in padla, ko boš stopala pred oltar,« se je domislila Marija.
»Saj res, pojdimo se igrico,« je vzkliknila Bernarda.
Obrnile smo se proti njej.
»Vsaka naj pove najbolj neprijeten trenutek svojega življenja,« je rekla.
»Zanimiva tema,« je kimala Loti in premišljevala.
»Bom kar jaz začela,« se je odkašljala Marija.
»No, bilo je nekaj let nazaj…« je pričela.
Poslušale smo.
»V mestu sem srečala znanko, dolgo je nisem videla. Ni se kaj dosti spremenila. Vedno je bila mahnjena na denar. Povabila me je na kavo, šli sva. Ves čas mi je razlagala, kako se njen kapital veča, kako je srečna, kako si lahko vse privošči. Ko sva odhajali, sem vztrajala, da jaz plačam. Naj kar vidi, da imam tudi jaz denar. Vsaj za kavo! In tu je bila težava. Ko mi je natakar dal račun in sem odprla denarnico, me je oblila vročina. V njej nisem imela niti tolarja,« je govorila Marija.
»Noro,« je odkimala Loti.