Leon se je zadržal le nekaj minut, nato je moral oditi naprej. Nekaj gostov je šele prišlo in spodobilo se je, da jih je pozdravil.
»Vsekakor se vama še posvetim,« je rekel, preden ju je zapustil in ob tem gledal le Melito. »Počutita se, kot doma! Postrezita si!«
Tomaž se je prebil do točilne mize, vzel dva kozarca šampanjca in enega dal Meliti.
Nekaj časa sta stala ob ograji in strmela v morje, ki je bilo v temni noči skoraj nevidno. Kmalu pa je Tomaža potrepljal po rami njegov sodelavec.
»Glej ga,« se ga je Tomaž razveselil. S sodelavcem se je dobro razumel in skupaj z njim in njegovo ženo so pričeli s pogovorom.
Po dveh urah, kmalu po bogati večerji, sta Tomaž in Melita počasi stopala proti izhodu.
»Tomaž, ne pobegni mi,« sta tedaj zaslišala glas za sabo. Bil je Leon.
Smeje je stopil do njiju.
»Zabava se bo šele pričela, nikamor vaju ne spustim,« je govoril, gledal Melito.
Bilo ji je nelagodno. Ni ga hotela pogledati v oči.
»Utrujena sva, prejšnjo noč sva bila zunaj,« mu je pojasnil Tomaž.
»Neumnost! Nikamor ne gresta. Sicer pa imam za vaju zelo zanimiv predlog. Povedal vama ga bom nekoliko kasneje. Če bosta zainteresirana, potem, dragi moj, boš že jutri podpisal pogodbo. Novo pogodbo o partnerstvu,« je pričel Leon.
Melita je pogledala moža, ta je rahlo prikimal.
Ko sta ostala sama, je šepnila: »Čudovito, kaj ne? Res lepo, da sva prišla!«
»Upam,« je nekoliko dvomil Tomaž.
Da bi čas hitreje minil, sta odšla na malo plesišče, ki so ga uredili v notranjosti jahte za tisti večer. Tam sta zaplesala.
Vsake toliko časa je mimo prišel Leon in le preveril, če ga čakata.
»Vidim, da pridno čakata name,« se je vsakič zarežal, ko je prišel mimo.
Gostov je bilo vedno manj, počasi so se poslavljali. Ko jih je ostala le slaba peščica, je Leon stopil do njiju.
»Sedaj lahko stopimo v moj salon, da vama izdam svoj predlog,« ju je povabil.
Vstopili so v majhno sobo. V njej je bila mala masivna mizica, dva naslonjača.
Leon je sedel, ponudil Meliti, naj sede na drugega. Tomaž je stopil zraven nje.
»Torej, stvar je takšna,« je pričel Leon. Zazibal se je, sklenil roke in ju opazoval.
»Poslušam,« je spregovoril Tomaž, da bi pospešil vso zadevo. Oči so mu počasi lezle skupaj. Še slabo uro in pričelo se bo daniti. Želel si je le v posteljo in spati do kosila.
»Tomaž, čudovito ženo imaš,« je pričel Leon.
Melita se je rahlo nasmehnila, Tomaž je brez besed čakal na nadaljevanje.
»Samski sem. Imam prav posebne želje. Privoščim si lahko skoraj vse. Tebi bom dal najboljše delovno mesto, najvišjo plačo, v zameno za…« je bil skrivnosten.
»Da,« je vprašal Tomaž.
»Za tvojo lepo ženo. Za teden dni križarjenja po morju. Le jaz in ona,« je povedal in ga gledal v oči.
Meliti je zastal dih, Tomaž je stisnil pesti.
»Torej,« se je smehljal Leon.
»Ni pošteno. Garal sem,« je pričel Tomaž.
»Na tem svetu ni nič poštenega,« se je na ves glas zasmejal Leon.
»Tomaž, pojdiva, prosim,« se je tedaj oglasila Melita, prijela ga je za roko in ga močno držala, kot bi se bala, da jo bo pustil tam.
»Premislita! Časa vama dajem točno teden dni,« jima je še povedal, se zadovoljno nasmehnil.
S hitrimi koraki sta zapustila jahto. Vso pot do avta sta molčala.
»Tomaž,« se je končno oglasila Melita, nato je zajokala.
Počasi je peljal proti domu, po glavi se mu je podilo na tisoče misli. Prijel jo je za roko.
»Preveč je spil. Jutri ne bo vedel, kaj je govoril ali pa se bo ves skesan opravičil. Takšnega res ne poznam,« je govoril Tomaž.
»Misliš, da se je šalil? Misliš, da ni resno mislil,« je hlipala Melita. Bila je zelo prizadeta.
»Pozabi! Vse se bo uredilo. Nobena juha ni tako vroča, kot se skuha. Vse se bo uredilo,« je tolažil njo in sebe.
Sledil je konec tedna. Eden najhujših v življenju Tomaža in Melite. Čeprav sta upala, da se bo Leon oglasil ali vsaj poklical po telefonu in se opravičil, se to ni zgodilo.