Takoj jima je bila všeč. Natakar je bil zelo prijazen, hrana je bila zelo okusna. Potem, ko sta jo odkrila, sta se vedno vrača tja. Imenovala sta jo najina gostilna, drugam nista več hodila.
V gostilni je bilo nekaj gostov. Izbrala sta prazno mizo v kotu in sedla. Natakar je bil takoj pri njima. Nasmehnil se jima je in ju lepo pozdravil. Sedaj ju je že poznal in vedno je spregovoril par besed z njima, jima svetoval, kaj naj si izbereta.
Naročila sta liter domačega vina, hrano po okusu natakarja, nikoli nista bila razočarana.
»Kako je bilo danes v službi,« ga je vprašala Melita.
»Leon naju vabi na zabavo. Le peščica najboljših bo tam. Vabi naju na svojo jahto. Povedal sem mu, da prideva,« ji je povedal Tomaž.
»Seveda prideva, morava iti, zaradi tebe,« je kimala Melita.
»Jutri ob sedmi uri zvečer naj bi se začelo,« ji je povedal.
»Jutri? Z Darjo sva hoteli na solato. Nič zato, razumela bo. Tvoja služba je prva, midve bova imeli še veliko časa,« je kimala Melita.
Bil je petek. Melita je tokrat prišla nekoliko kasneje. Prejšnji večer sta se imela res lepo. Še ko je vstopila v pisarno, je imela na ustnicah nasmešek.
»Torej je bilo lepo? Bila sem prepričana, da se boš prikazala šele okrog malice,« jo je takoj napadla Darja.
»Nisem več mogla spati. Da, bilo je čudovito,« se je smehljala Melita.
»Ne razumem vaju. Toliko časa sta že poročena, pa se še vedno obnašata kot dva zaljubljenca,« je govorila Darja.
»Saj sva zaljubljena,« se je Melita smejala.
Darja je zmajala z glavo in se zastrmela v svoj računalnik. Melita pa tistega dne ni veliko naredila. Ni se mogla zbrati. Še vedno je podoživljala prejšnjo noč, povrhu tega pa je razmišljala, kaj naj obleče zvečer za zabavo, ki jo je prirejal Leon.
Med malico sta sedli skupaj.
»Torej? Kako je bilo,« je vprašala Darja. Zmrdovala se je nad malico. Rižote ni marala preveč.
»Res lepo. Večerja je bila okusna, govorila sva in govorila ure in ure,« je pričela Melita zasanjano.
»In nazadnje pristala v postelji, kjer sta se divje ljubila,« je namesto nje zaključila Darja.
»Kako veš,« se je muzala Melita.
»Osladna sta,« je Darja zamahnila z roko.
Pričeli sta se hihitati.
»Zvečer velja,« je kasneje, ko sta bili spet v pisarni, vprašala Darja.
»Saj res, pozabila sem ti omeniti, kar se mi že ves dan mota po glavi,« se je prijela za glavo Melita.
»Ne moreš,« je uganila Darja.
»Povabljena sva na zabavo. Leon naju vabi na svojo jahto,« ji je povedala.
Darja je zažvižgala.
»Nisi jezna,« je vprašala Melita.
»Kaj bom jezna,« je zamahnila Darja. »Časa imava dovolj!«
Popoldan je prehitro minil. Melita je bila še vedno nekoliko utrujena, še vedno je strmela v garderobno omaro in izbirala najprimernejšo obleko.
»Draga, kmalu bo treba od doma,« jo je opomnil Tomaž, ki je bil tokrat doma že od četrte ure dalje.
»Saj bom, ne skrbi,« je zamrmrala Melita. Na koncu se je le odločila. Izbrala si je svetlo modro obleko, ki je bila na sprednji strani posuta s srebrnimi kamenčki, na hrbtu je imela velik izrez. V njej je bila Melita zelo elegantna.
»Čudovita si,« je prikimal Tomaž.
»To praviš zato, ker se nama mudi ali misliš resno,« je rekla.
»Ne bi lagal,« je dahnil z roko na srcu in jo poljubil.
Ko sta z avtom pripeljala do malega pristanišča, kjer je bilo privezanih nekaj jaht, je bila ena osvetljena, iz nje se je slišala muzika.
»To bo to,« je rekel Tomaž in pogledal Melito.
»Upam, da nama bo všeč,« je vzdihnila.
»Važno je, da se prikaževa, da naju ostali vidijo. Potem lahko greva,« je kimal Tomaž.
Odšla sta na jahto, Leon ju je takoj opazil z razširjenimi rokami je stopil do njiju, se smejal na vsa usta.
»Tomaž, prijatelj moj,« je pričel. Zastrmel se je v Melito.
»Leon, moja žena Melita,« jo je predstavil Tomaž.
»Me veseli. Lepo ženo imaš, zelo lepo. Škoda, da je nisem prej spoznal,« je rekel možak, ki je imel sedeminštirideset let, denarja preveč in las premalo. Povrhu vsega je bil še majhne rasti in nekoliko trebušaste postave. Nič na njem ni bilo privlačnega, razen denar, razkošje. Pa še to ne za vsakega. No ja, Darji bi bil najbrž neznansko všeč, je za hip pomislila Melita.