V svoji novi knjigi Še znam vrteti pedale bralcem ponuja intimno in ganljivo pripoved o življenjskih prelomnicah, ki človeka ustavijo, pretresejo in spremenijo. Njena pripoved je neposredna, človeška in topla, hkrati pa odpira pomembna vprašanja o smislu, odnosih, notranji moči in zrelosti. Z Alenko smo se pogovarjali o izkušnjah, ki so jo zaznamovale, o poti do notranjega miru ter o spoznanjih, ki jih želi predati bralcem.
V uvodu knjige pišete o sprejemanju življenja takšnega, kot je – z vsemi njegovimi robovi, bolečinami in lepoto hkrati. Kaj vas je pripeljalo do te notranje pomiritve in sprejemanja?
Zdi se mi, da k temu pripomorejo leta. Vsako leto sem bolj odrasla, s tem pa tudi bolj postavljena in naravno odpadajo nekatere skrbi in izzivi, s katerimi sem se borila. Vrednote so čedalje bolj izklesane, ne spreminjajo se več. Jasno mi je, kdo sem, kaj sem in kaj mi pomeni največ. Veliko bolj mirna sem, kot sem bila, bolj osredotočena, bolj prizemljena. Nekako so se stvari uravnale in stabilizirale. To se je zgodilo naravno, ne da bi posegala v ta tok.
Foto: Bobo
Pogosto poudarite, da je življenje eno samo in da ga želite živeti z odprtimi očmi in srcem. Se spomnite trenutka ali prelomnice, ko ste to zares začutili?
Občutila sem več teh prelomnic, ni bila ena sama.
Ko sem se poročila z drugim možem, ko nisva bila več najbolj mlada, se mi je zdelo, da moram resnično zaužiti vsak dan.
Ko je umrla mami in sem se soočila s težko izgubo, sem ponotranjila, kako zelo minljivi smo.
In vsak dan, ko otroci odraščajo pred mojimi očmi, se zavem, da trenutkov ne bom mogla vrniti. Da so neponovljivi, da so premiere in da ponovitve ne bo.
Preberite tudi: Navdihujoč pogovor z Alenko Kesar o ljubezni, žalovanju in novih začetkih
V poglavju Robec spominov pišete, da so najlepše stvari pogosto prav drobni, vsakdanji trenutki, ki jih shranimo v srce. Kako danes ohranjate bližino z ljudmi, ki jih ni več?
Veliko mislim nanje, z mami se tudi pogovarjam, še posebej ko sem v kuhinji in pečem, ji v mislih pripovedujem stvari. Zelo jo občutim preko peke in kuhe, veliko me je naučila, v vsaki kretnji jo vidim. Lepo mi je tudi, ko pride v moje sanje. Vedno je tako lepa, tako mlada. Čudovita. Podobno ohranjam odnos s prezgodaj umrlo prijateljico, ko se vozim z avtom in poslušam glasbo, gledam oblake, prepričana, da je tam nekje.
O mami in Špeli veliko pripovedujem domačim, pripovedujem o njunih navadah, o tem, kakšni sta bili, kaj sta imeli radi ... Tudi na tak način ju ohranjam živi.
Alenka z očetom (Foto: osebni arhiv)
Koliko se vam zdi, da nas družinska dediščina – navade, vrednote, odnosi – oblikuje glede tega, kdo postanemo kot odrasli?
Najbolj, se mi zdi. Starejši ko smo, vse več stvari počnemo, ki smo jih bili navajeni iz otroštva in mladosti, čedalje bolj se zatekamo k obredom in ritualom primarne družine, vse bolj spoznavamo, kako zelo je imela mama prav. Odnosi, kot smo jih imeli v primarni družini, so običajno takšni tudi v družini, ki smo jo sami zgradili. Vsaj jaz to tako doživljam. Kakšna sem in kako stvari delam, je nastalo v prvih letih mojega bivanja, z leti samo čutim, da postajam vse bolj podobna sama sebi. Brez olepševanja. Samo jaz.
V knjigi večkrat poudarite, da je skrb zase nujna, ne razkošje. Kaj bi svetovali ženskam, ki še vedno čutijo, da morajo vedno najprej poskrbeti za druge?
Mislim, da smo ženske pogosto vzgojene v ideji, da je naša vrednost v tem, koliko zmoremo za druge. Od malih nog poslušamo, da je dobra ženska tista, ki skrbi, ki drži skupaj, ki zmore še malo več. Pohvaljene smo, ko smo pridne, ko mislimo na druge, ko zdržimo. In počasi se v nas zasidra prepričanje, da smo vredne toliko, kolikor dajemo.
Pogosto izberemo druge skoraj nagonsko: otroke, partnerja, starše, delo. Ne zato, ker bi bile šibke, ampak ker smo empatične in odgovorne. Težava nastane, ko ob tem pozabimo nase. Ko skrb za druge postane edini način, kako čutimo, da smo dovolj.
Skrb zase ni sebičnost. Je odgovornost. Če smo prazne, razdražene, izčrpane, tudi drugim ne moremo dati tistega, kar si želimo. Ko poskrbimo zase, nikomur ničesar ne odvzamemo, pravzaprav damo boljšo, mirnejšo, stabilnejšo verzijo sebe.
Ženskam bi rekla to: ni vam treba čakati, da vas telo ustavi. Vzemite si čas. Ne kot luksuz. Kot osnovo. Ker šele ko stojimo na svojih nogah, lahko zares stojimo ob drugih.
Preberite tudi: Kako reči ne brez občutka krivde?
V poglavju Ples v dežju opisujete izkušnjo panike, strahu in kasnejšega notranjega preobrata. Kako ste se naučili razumeti svoje telo in svoje odzive v takšnih trenutkih?
Težko. Čeprav sem razumela ustroj napadov panike in sem razumela, zakaj se mi dogajajo, jih dolgo nisem znala ustaviti. Celih 10 let sem živela z njimi, bolje rečeno oni z menoj. Tako dobro sem jih znala zakriti, da se mi ni videlo, da se v meni godi bitka med življenjem in smrtjo.
Enkrat sem doživela napad panike v javljanju v živo za televizijsko oddajo, imela sem občutek, da sem komaj izpeljala povedano. A ko sem doma pogledala posnetek, se mi ni poznalo čez kakšno borbo sem šla. To se mi je zdelo srhljivo.
Pišete, da so vam napadi panike krojili življenje in omejevali vsakdan. Kaj vam je najbolj pomagalo pri soočanju s strahom in postopnem vračanju občutka varnosti?
Ko sem zanosila z mojo prvo hčerko, so se napadi panike nehali. Kot bi jih odrezala. Za vedno.
Misel na to obdobje mi danes ne predstavlja več travme, je pa nedvomno opomnik, česa je telo sposobno.
Poglavje govori tudi o sprejemanju življenja takšnega, kot je, z vso njegovo nepredvidljivostjo. Kaj za vas danes pomeni »plesati v dežju«?
Prispodoba »plesa v dežju« zame pomeni vzeti si trenutek v tem divjem svetu. Odplesati nekaj ritmov, peti na ves glas, sredi tedna speči čokoladno torto, gledati dve epizodi serije, čeprav te čakajo opravki … Ustaviti se, pogledati okoli sebe, zajeti sapo.
V poglavju Ritual zelo nežno opisujete večerne trenutke, domače navade in občutek miru v družini. Kako pomembni so za vas vsakodnevni rituali pri ustvarjanju notranjega ravnovesja?
Rituali so mi zelo pomembni, tudi dnevna rutina. Vse to me pomirja, prinaša sproščenost, me povezuje z življenjem, kot ga živim. Povezuje me z mami, ki me je marsikaj naučila – tako na primer v vročih poletnih dneh pomijem okna ter tla in operem zavese, kar prinese osvežitev v domu. Tako vsak dan najprej zajtrkujem in spijem kavo ter vem, kaj bom oblekla … Rutina, ki mi prinaša mir.
Alenka s hčerko Neli (Foto: Bobo)
V poglavju Petdeset let razmišljate o prelomnici, ki prinese drugačen pogled na življenje, telo in čas. Kaj vam je ta življenjska meja prinesla – česa ste se naučili o sebi?
Ko sem dopolnila 50 let, je bila pandemija in tega rojstnega dne nisem zares občutila. Nisem ga mogla praznovati, zato je šel kmalu v pozabo.
Sicer pa leta, v katerih se odvijejo hormonske spremembe, prinesejo spoznanja o naravnem ciklu, o sprejetju same sebe in dejstvu, da moramo previdno ravnati z leti, ki so še pred nami.
V knjigi pišete tudi o moči družbenih pričakovanj in o tem, kako nas lahko strah pred mnenjem drugih omejuje. Kdaj ste prvič začutili, da želite živeti bolj po svoje?
Od nekdaj si želim živeti, kot se meni zdi prav, pošteno in mirno. V ospredju mojega vedenja sta prijaznost in sočutje in takšni so tudi moji otroci.
Mnenje drugih že v besedni zvezi vsebuje besedo »drugih«, to so torej ljudje, ki mi niso blizu. So drugi ljudje, ki me še nikoli niso srečali, z menoj niso spregovorili, me niso vprašali, kako sem, ne vedo, čez kaj sem šla. Zakaj bi se morala ozirati na njihovo mnenje?
Preberite tudi: 3 nasveti, s katerimi slab dan spremenite v lepega
Kako danes skrbite za svojo energijo in ravnovesje v odnosih z drugimi?
Danes veliko bolj poslušam sebe. Ne samo svojih misli, ampak telo. Če sem utrujena, si to priznam. Če me nekaj izčrpava, skušam to poimenovati. Včasih je že to dovolj, da se stvari začnejo premikati.
Skrb za energijo zame pomeni meje. Naučila sem se, da ni treba biti vedno dosegljiva, vedno pripravljena. Mir ni nekaj, kar pride samo od sebe, je odločitev. Včasih pomeni, da rečeš ne. Včasih pomeni, da si vzameš uro zase brez slabe vesti.
In predvsem, ne skušam več vsega nositi sama. Naučila sem se prositi za pomoč. To je bila ena težjih, a najbolj osvobajajočih lekcij.