Z zrelostjo ne skriva ran, temveč jih razume kot del poti. S svojimi zapisi pogosto nagovarja predvsem ženske, ki iščejo pogum, da bi zaživele drugače – bolj zase, bolj resnično. Prav zato se nam zdi, da je dragocena sogovornica tudi za bralce portala Mojaleta.si, kjer raziskujemo, kako lahko v zrelejših letih živimo kakovostno, polno in zvesto sebi.
V nadaljevanju smo ji postavili nekaj vprašanj o odnosih, družini, prijateljstvu, delu, bolezni in prehodih, ki jih prinaša življenje. Na svoj iskren, topel in premišljen način je spregovorila o tem, kako se ženska lahko v vseh obdobjih svojega življenja uči ljubiti sebe.
V nekem intervjuju ste čudovito opisali prehod v zrelejša leta kot proces, v katerem ženska zadiha v svojem ritmu in se ne trudi več biti všečna. Kdaj ste se sami prvič začeli počutiti zares »svoji«?
Ko sem se v nekem trenutku ustavila. Ko sem bila primorana ustaviti ritem, ki ga je narekoval zunanji svet. Telo mi je dalo vedeti, da ne morem več tako. In ko se ustaviš, končno slišiš svoj notranji glas, ki je bil jasen: ni se ti treba dokazovati, tega ne potrebuješ več, kakršna si, je dovolj.
Zanimive so spremembe. Pridejo potiho, kar nekaj časa jih ne slišiš, ne čutiš, ne opaziš. Potem ti nekega dne odprejo oči in zagledaš svoje telo, ki ni več gibko, prožno in mlado, ampak toplo, voljno in zaobljeno. Poznajo se mu leta, pozna se mu življenje. Obrazu se poznajo poti, preizkušnje, bolečine, smeh, ljubezen.
Potrebovala sem nekaj časa, da sem ljubeče sprejela spremembe. To sem nedvomno še vedno jaz. To je moje telo, moj obraz, moje misli, moje srce. In vse to so posledice življenja.
Preberite tudi: Ksenija Benedetti: Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe.
V knjigi Druga žena ste zelo iskreno pisali o tem, kako je bilo zapustiti dolg zakon in nato vstopiti v novo razmerje z vso kompleksnostjo, ki jo prinese vloga mačehe. Kaj bi danes, z distance, rekli ženski, ki se znajde na podobni prelomnici – med starim življenjem, ki ne deluje več, in novim, ki še ni domače?
Rekla bi ji: zaupaj si. Pogumno si priznaj, kaj v tvojem življenju ne deluje več. In nato naredi korak naprej, četudi te je strah. Kaj pa je najhujše, kar se lahko zgodi? Da ostaneš sama? Saj si sama že tako in tako – v odnosu, ki ne deluje. V zakonu, kjer ne moreš izživeti svojega jaza. Kjer nisi več ti.
In prav nič ni narobe, če v takšnem zakonu ostaneš. Absolutno legitimno je in prav je, če se odločiš, da ne boš naredila koraka naprej. Tudi to je odločitev.
Če se odločiš za korak iz zakona, bo novo življenje sprva bolelo. Pogrešala boš znane vzorce, utečene korake ... A vsak dan boš malo bolj doma v sebi. In ko boš nekega jutra vstopila v kuhinjo svojega novega življenja, boš ugotovila, da si v njej ti. Občutek, da znova najdeš sebe, je neprecenljiv. Pot do njega pa ne more biti enostavna, ne sme biti lahka. To velja za vse pomembne stvari v življenju.
V vaših zapisih je čutiti globoko ljubezen in hvaležnost do moža Kamenka – hkrati pa tudi pogum, da sta skupaj prehodila nekatere težke teme. Ena od teh je gotovo odločitev, da ne bosta imela skupnega otroka. Kako ste se sprijaznili s to bolečino in kako je ta skupna odločitev vplivala na vajin odnos?
Kljub veliki ljubezni do otrok in medsebojni ljubezni sva se odločila, da svojih otrok ne bova imela. To je bila gotovo ena najtežjih odločitev. Kamenko se je počutil tako raztrganega, ker njegovi otroci niso živeli z njim, tako boleče se mu je bilo vsakič posloviti od njih, da si ni znal predstavljati, kaj bi doživljala njegova otroka, ko bi najin skupni otrok živel z nama, njegova otroka pa ne. Razumela sem njegovo bolečino, razumela, da tega ne more narediti. Predvsem sebi ne.
Na koncu sva se strinjala, da je v bistvu izjemno imeti skupaj štiri otroke in da je to čudovita osnova najine družine. Bilo pa bi drugače, če bi se o tem pogovarjala danes in bi še lahko zanosila. V tem primeru bi z veseljem imela skupnega otroka in ta bi bil gotovo zaželen in ljubljen.
.jpg)
Z možem ne delita le doma, temveč tudi poslovne poti. Kako doživljate to prepletanje zasebnega in poslovnega sveta?
O, nama je to tako zelo naravno. Zelo rada preživljava skupen čas, tako poslovno kot zasebno, in ker delava v svojem podjetju, je to prepletanje tako logično. Lepo nama je skupaj, pomagava si, si svetujeva, se pogovarjava. Imava sicer različen način dela, a ker opravljava vsak svoje zadolžitve, nama to ne predstavlja ovir.
Ker je marketinška agencija najina, se o poslu veliko pogovarjava tudi izven delovnih ur, kar se večkrat izkaže za dobro, da na stvari pogledava, ko sva sproščena. Nama je skupaj res lepo – iz vsake službene poti narediva izlet, iz vsakega dogodka prineseva spomine.
Nama to čudovito deluje in najino sožitje je res posebno.
.jpg)
Vaše knjige in zapisi odsevajo globoko potrebo po iskrenih odnosih – s seboj, z bližnjimi, s svetom. Kako se po vašem mnenju spreminjajo prijateljstva z leti? Se prijateljstva poglabljajo ali redčijo – in zakaj?
Z leti prijateljstva postajajo bolj resnična. Ostanejo tista, ki zmorejo prenesti tudi tišino, razdaljo, spremembo. Ostane nekaj res čudovitih prijateljev, s katerimi si deliš pot. Ti so toliko bolj dragoceni. Nobeno prijateljstvo ni samoumevno – za vsako prijateljstvo si je treba vzeti čas, ki je danes največja dobrina. Hvaležna sem, da imam nekaj dobrih prijateljic, s katerimi delimo dobro in boleče.
Nekatera druga prijateljstva zbledijo. In tudi to je v redu. Bila so za določen čas, za določen del poti, in bila takrat neprecenljiva. Tako je treba gledati nanje in jih ohraniti v čudovitem spominu. Bila so za določen čas – in bila so izjemno pomembna.
Zelo me je ganil opis vaše knjige Da bi sladko zaspala. Ste imeli kdaj občutek, da družba od nas pričakuje, da žalovanje hitro »predelamo« in gremo naprej? Kako ste si sami dovolili prostor za žalost?
Žalovanje je individualno in ljudje žalujemo vsak na svoj način. Ni pravega in napačnega načina, ni dovolj nasvetov na svetu, ki bi lahko pomagali žalujočim – vsak žaluje po svoje.
Smrt ni nekaj, o čemer bi se bilo enostavno pogovarjati. Ni nekaj, kar bi motiviralo k pogovorom. A tistih, ki smo doživeli smrt ljubljenih, je čedalje več, tema žalovanja je tako prisotna čedalje bolj.
Ljudje znamo biti nerodni v teh situacijah, ne znamo morda pristopiti k žalujočim, ga objeti, mu stisniti roko, brez da bi mu povedali nekaj fraz, ki nič ne pomenijo, ki ne prinesejo olajšanja.
To je bilo meni še najtežje. Trpela sem, ko so mi ljudje, ki niso moji prijatelji, govorili, da se mami zdaj ne muči več, da je tako bolje zanjo, da se je rešila, da bo sčasoma bolje, da čas celi vse rane, da me mami zdaj varuje, da moram biti močna zaradi otrok, da se moram zaposliti, da moram govoriti o tem. Kimala sem, kimala, da mi je skoraj odpadla vratna hrbtenica. Nisem jih želela užaliti, a v sebi sem trpela.
Jaz sem si žalost dopustila – jokala, ko sem čutila, da moram jokati, se pogovarjala z mami, ko sem čutila, da se moram, pisala, ko sem lahko, se o njej veliko pogovarjala s svojimi doma. Dopustila sem si žalovati za mojo mami.
Ljudje se bojimo žalostnih ljudi, bojimo se pogovorov o smrti, bojimo se neznanega, kar prinaša. A prav zato se žalujoči ljudje počutijo tako same.
Preberite tudi: Žalovanje: Bolečino je potrebno izjokati
Veliko žensk v zrelih letih pravi, da začnejo bolj poslušati sebe in manj glasov okolice. Ali to uspeva tudi vam? Imate za naše bralke kakšen konkreten nasvet?
Predvsem verjamem samo svojim občutkom in mnenjem tistih, ki me imajo radi. Nimam časa ne energije, da bi se posvečala mnenjem ljudi, ki jih ne poznam, ki ne poznajo mene.
Odkar so družbena omrežja dovolila izraziti mnenje vsakomur, tudi če ostane anonimen, se je izkazalo, koliko nesrečnih ljudi je na svetu, koliko frustracij in pokvarjenosti. Če smo pred družbenimi omrežji lahko živeli v svojem mehurčku, je to zdaj nemogoče. Objaviš svojo fotografijo in dobiš mnenja, za katera nisi prosil.
Če sem se kaj naučila o svetu, je to, da ima vsak svoje mnenje. In če zanj nisi prosil, ga ne upoštevaj.
Vsak zase najbolje ve, kaj je njegova resnica, kakšna je njegova pot in kakšno njegovo srce. In to je edino, kar šteje.
Ste oseba, ki veliko da tudi drugim – preko knjig, kolumn, delavnic in povezovanja. Kako pa skrbite zase? Kaj vam predstavlja vir notranjega miru?
Glasovi mojih domačih. Najljubši trenutek dneva je, ko sedem na kavč, za mizo so otroci, ki klepetajo, nasproti sedi Kamenko. V ozadju je vklopljena televizija, iz pečice diši po pecivu. To je moj mir. Moje preživetje.
V času bolezni in operacije ste javno delili svojo izkušnjo in izpostavili pomen preventive. Kako se je po tem dogodku spremenil vaš odnos do telesa in zdravja?
Ni se spremenil, samo še okrepil se je. Do zdravja imam vedno spoštljiv odnos – vedno sem ga imela. Prisegam na preventivo, na skrb zase, preden je prepozno. K temu me je še bolj opomnilo dejstvo, da smo pri mami odkrili raka, ko je bilo prepozno. To je bil hud udarec. Če bi ga odkrili pravočasno, bi bila mami še z nami.
Kolikor lahko, skrbim za svoje zdravje. Hodim na redne preventivne preglede, redno se udeležujem programov Svit, Dora in Zora, redno hodim k zobozdravniku, na kontrole krvi, pozorna sem na spremembe na telesu.
Zdravje ni samoumevno in nihče ne bo ušel boleznim. Tako živimo in dejstvo je, da so bolezni del našega sveta. Skrb zase je najmanj, kar lahko naredimo.
Če bi se lahko vrnili nazaj in sebi pred desetimi leti dali eno sporočilo, kaj bi ji rekli?
Ne boj se! Včasih sem se marsičesa bala, zaradi strahu pogosto nisem kam šla, nisem si drznila narediti vsega, kar sem si želela. Danes bi šla mirno na vse tisto, kar sem izpustila.
Vaša prisotnost na spletu – tudi na družbenih omrežjih – je iskrena in neposredna, kar je pri javnih osebnostih redko. Kako se odločate, kaj boste delili s sledilci in kaj ostaja samo vaše?
Družbena omrežja so zame predvsem prostor stika. Prostor, kjer lahko delim svoje misli, občutke, dvome, utrinke vsakdanjosti – in preko njih vzpostavim povezavo z drugimi. Včasih se mi zdi, da je prav ta stik z ljudmi, ki berejo, čutijo in odgovarjajo, ena najlepših sodobnih oblik medčloveške bližine.
Delim tisto, kar se mi zdi iskreno in živo. Ne delim vsega. Nekateri trenutki so preprosto preveč osebni, preveč nežni ali pa preveč boleči, da bi jih izpostavila. Nekatere stvari potrebujejo tišino. In to spoštujem.
Pri objavljanju se vprašam: kaj bom s to objavo dosegla? Ali lahko to, kar delim, nekomu nekaj pomeni? Če je odgovor da, potem objavim.
Večkrat kaj napišem, potem obsedim, tuhtam, kaj dobrega se bo izcimilo iz te objave in koliko slabega lahko potegne na dan. In zbrišem. Ne grem več čez sebe.
Preberite tudi: Kako reči ne brez občutka krivde?
Na portalu Mojaleta.si veliko govorimo o tem, da so zrela leta priložnost za nove začetke. Kakšen začetek si vi želite zase v prihodnosti – mogoče nov projekt, nova oblika izražanja, kakšna tiha želja?
Moja želja je glasna: želim si zdravja zase in svojo družino. Ker je vse ostalo rešljivo, ko je zdravje na mestu. Ker se da vse delo narediti, vse obveznosti postoriti, vse objeme objeti, vse poljube poljubiti, vse svoje razveseliti, vsa dobra peciva narediti, vse sončne zahode občutiit… samo če imaš zdravje.