Mladič je bil ljubek in srčkan in Mihelo je spremljal na vsakem koraku. Z njim se je igrala, ko je bila mama v službi in skupaj sta počela tisoč in eno neumnost. Ronn je postal njena najljubša igrača.
»Kadar sem šla na obisk k Wandi, sem zmeraj postala žalostna. Ona je bila mojemu ljubljenčku zelo nenaklonjena. Nenehno me je opozarjala, da naj bom pazljiva, da so to hudobni in zahrbtni psi, toda jaz sem se le smejala. Ko sem nekoč o tem, kar mi je pripovedovala, povedala očimu, je ves besen siknil nekaj v stilu stara brezzoba čarovnica. Potem sem bila tudi doma raje tiho, kajti Wando sem imela od srca rada. Zame je zmeraj našla čas, kar pa za mamo nisem mogla reči.. Bila sem zelo osamljen otrok, sama, sredi tujega mesta in to so bila leta, ko sem velikokrat tudi jokala in si srčno želela pobegniti k očetu, nekdanjim prijateljem, v okolje iz mojega otroštva,« se spominja Mihela.
Ronn pa je dokaj hitro rasel, postajal je vedno bolj živahen in stanovanje, v katerem so živeli, je bilo zanj utesnjeno in premajhno. Imel je navado, da je delal kroge okoli klubske mizice v dnevni sobi, največkrat pa se je »sprehajal« med kuhinjo, spalnico in dnevno sobo. Miheli se je včasih zdelo kot da bi nekaj iskal, a ker tistega ni našel, se je nazadnje ulegel na tla, najraje tja, kjer je skozi okno sijalo sonce.
»Fern ga je vsako jutro, prej, preden je odšel v službo, vodil v bližnji park. Očitno pa je bilo, da bi Ronn potreboval še več sprehoda in tekanja, ker je vsakič, ko sta se vrnila v stanovanje, lajal kot zmešan. Mama ni bila zadovoljna, saj ji je šlo lajanje na živce. Bogvaruj pa, da bi kaj rekla Fernu, ki je bil na Ronna povsem nor. Takrat, ko se je pričela pasja šola, si je celo vzel dopust, kar se je mami zdelo sila nenavadno. Spominjam se, da sem se nekoč igrala z Barbiko. Bila sem že prevelika zanjo, a kaj, ko so bile Barbike »zakon« in zato sem jo tudi jaz hotela imeti. Nenadoma pride k meni Ronn, jo zagrabi in odvleče v svoj kot. Ko mu jo hočem odvzeti, glasno zarenči in pokaže zobe. Tega sem se zelo prestrašila, saj se po navadi do mene ni agresivno obnašal. Poklicala sem Ferna, ki pa je potem psu odvzel igračo brez problemov. Še več: poslal me je v svojo sobo, češ, naj ne nagajam psu in naj raje počnem »kaj bolj pametnega«. Spominjam se, da sem mu zabrusila nazaj, da je zmeraj, ko mame ni doma, do mene zelo siten in zoprn. Potem sem planila v jok in zaloputnila za seboj z vrati. On pa je še lep čas robantil o nekakšni nehvaležnosti, vendar se podrobnosti ne spominjam več.«
Bližali so se Božični prazniki, zunaj je bilo zelo hladno, nenehno je okoli vogalov zavijal veter, zaradi česar je pihalo skozi vse špranje in kljub temu, da so bili radiatorji vroči, je Mihelo nenehno zeblo. Kot že tolikokrat pred tem, se je iz šole spet vrnila v prazno in tihotno stanovanje, sama si je morala nekaj malega pogreti, ker je bila lačna. Pravzaprav je ni bilo stvari, ki je v stanovanju ni obvladala. Na kar je bila zelo ponosna, le mama ni nikoli utegnila, da bi prisluhnila, česa vsega je bila hči sposobna.
»Nekaj časa sem gledala televizijo, to so bili zlati časi čebelice Maje in tistih modrih škratkov, ne spominjam se več, kako so se imenovali. Verjetno sem vmes malo zaspala, kajti ko sem spet odprla oči, sem opazila, da mi je Barbika iz naročja zdrsnila na tla. V trenutku, ko sem jo hotela pobrati, dvigne glavo tudi Ronn in šavsne po lutki. To me je zelo razjezilo. Barbika je moja, sem zakričala in mu jo hotela iztrgati iz gobca. Takrat pa Ronn plane pokonci, se zažene vame in me podre na tla. Dobro se še spomnim, da me je najprej ugriznil v dlan, verjetno sem mu z roko mahala tik pred smrčkom.
»Pes pa je postajal vedno bolj divji. Pozneje so mi povedali, da zato, ker je zavohal kri…Ker sem bila še otrok, se ne spominjam, kdaj sem pričela kričati na pomoč. Žal so me na začetku slišale le gluhe stene…Imela sem pa srečo, ker so čez nekaj minut prišli po mojo sosedo Wando, da jo odpeljejo na dializo…«