V cvetličarni so že vsi vedeli, da ima Štefka oboževalca. Zdelo se jim je zabavno, zato so jo dekleta rada špikala, saj so uživale ob njeni zadregi. Štefka se je le nasmihala in obračala glavo stran, da ne bi videle, kako ji je nerodno.
»Toda že čez nekaj tednov je tudi njih pričelo skrbeti,« nadaljuje Štefka.
»Opazile so, da Jožetu ni toliko do mene kot do tega, da bi me imel pod komando. Začele so me svariti, naj bom pazljiva, da ta dedec stari nima najboljših namenov. Besede so me spravljale v obup, saj sem bila že po naravi bolj plašna in panična. V glavi so se mi porajali najrazličnejši prizori, ki jih je ustvarila moja domišljija. Postalo me je resnično strah …«
»Toliko je bilo tega. Včasih želim na vse skupaj pozabiti, drugič se mi zdi, da bi bilo najbolje, če bi pisala dnevnik in ga dala prebrati naivnim ženskam, da bi se vedele obvarovati prevarantov in nasilnežev.«
Počasi je začela obujati dogodke. Najprej je pripovedovala o tem, kako je zamenjala ključavnice na vratih. Začel je vdirati v poštni nabiralnik in vohuniti, kdo ji piše. Spoprijateljil se je z nekaterimi moškimi iz bloka, a le v želji, da se je z njimi pogovarjal o Štefki.
Do nje je bil še zmeraj ves meden in pocukran. Kljub vsemu jo je vztrajno vabil na tortice in na čaj. Na telefon se sploh ni več oglašala, ker se je bala, da bo na drugi strani on. Sodelavke so se dogovorile, da jo bo vsak večer ena od njih odpeljala domov. Šefica ji je svetovala, naj se obrne na policijo, toda Štefka je odločno odkimala. Ni hotela, da bi otroci izvedeli. Doslej se je temu dokaj uspešno izogibala. Shujšala je za nekaj kilogramov, kar jo je, na nek način, še polepšalo. Za svoja leta je postala še bolj privlačna in zanimiva, a ko so ji ženske to povedale, ji sploh ni bilo všeč. Raje bi bila siva miška in neopazna, da bi se le lahko znebila Jožeta.
Ko se je nekoč vrnila domov, je že na hodniku, iz stanovanja zaslišala smeh in glasno govorjenje. Stresel jo je mraz in nekaj ledenega jo je stisnilo pri srcu. Mogoče so pa je prijatelji, ki so prišli na obisk k sinu, si je rekla, toda takoj, ko je vstopila skozi vrata je vedela, da temu ni tako. Jože je sedel za mizo in očitno zabaval vse po vrsti. Ko jo je zagledal, je stopil do nje in jo skušal objeti, toda Štefka se mu je odločno izmaknila.
Jezno ga je vprašala, kaj počne v njeni kuhinji. Otroci, ki jo še nikoli niso videli tako besne, so bili začudeni in so pogledovali zdaj enega, zdaj drugega.
»Odločno sem mu povedala, da naj gre, da nima pri nas kaj iskati,« s težavo obnavlja dogodek Štefka.
»Toda on se je le na ves glas zasmejal in pomežiknil otrokom, češ, poglejte jo, taka je vaša mami, ko se spre z ljubimcem. Otrokom je bilo nerodno, saj se jim do takrat ni niti sanjalo, da bi lahko njihova mama imela drugega moškega. Jože je uvidel, da je šel predaleč, na hitro se je poslovil in zaloputnil za seboj z vrati. Sin je prišel do mene in me objel, ter me začel tolažiti, da nima nič proti, če se s kom srečujem. Tudi hči je rekla isto. Šele potem, ko sem se nehala jokati, sem jim povedala celo zgodbo. Sin je na vsak način želel poklicati na policijo in jim povedal, kaj se dogaja. Nisem mogla ubraniti. Prišel je nek mlajši fant, ki je vse zapisal, poslušal mojo zgodbo, toda videla sem, da mi ni verjel. Še huje, slutila sem, da vem, kaj si misli o »stari zmešani babi« …
Štefka se je že navadila, da je Jože ob popoldnevih, ko je delala, presedel v majhnem barčku na drugi strani ulice. Njene kolegice so počasi izvrtale nekaj podatkov o njem. Tako so izvedele, da stanuje v predelani garaži, da je bil nekoč uspešen cvetličar, toda ni se mu ljubilo delati, dovolil je, da so ga lastni delavci okradli. Menda je bil tudi večkrat poročen, govorilo se je, da mu je vsaka ženska ušla, ker je grdo delal z njo. Rad je igral velikega gospoda, vendar le toliko časa, dokler se ženska ni ujela na njegove čare, potem pa ji je pokazal pravi obraz.
»Nekoč me je v cvetličarni poiskala neka ženska,ki se mi ni predstavila. Le povedala mi je, da naj bom previdna, ker se ga ne bom rešila prej, dokler si ne bo našel nove žrtve. Verjela sem ji. V tistem času so se mi razne bonboniere dobesedno zagabile, poslej sem vsako, ki mi jo je prinesel, raje vrgla stran, kot da bi jo odprla in se posladkala,« otožno zavzdihne Štefka.
Nočne more so trajale skoraj dve leti. Potem pa je Jože kar naenkrat izginil. Sprva ni mogla verjeti, da je to res, zato je še naprej, že iz navade, pogledovala skozi okno, na drugo stran ceste, kjer je ponavadi sedel ob kakšnem pivu. Tudi poštni nabiralnik je kot po čudežu ostajal nepoškodovan in hčerki se je globoko oddahnilo, saj je ni več ustavljal na cesti, jo nagovarjal in trepljal po ramenih.
»Čez nekaj tednov mi šefica pove, da je imel Jože prometno nesrečo, da ga je zbil avto, ko je prečkal cesto ob rdeči luči. Kljub temu, da mi je povzročil toliko sitnosti in gorja, me je stisnilo pri srcu. Tega si pa res ni zaslužil, sem si rekla in imela sem slabo vest, da se mu je to zgodilo zaradi mene. Toda Jože je kaj hitro okreval, saj smo ga že zgodaj spomladi spet videvali. Prišel je v cvetličarno, da mi poljubi roko, ker ga tako dolgo ni bilo. Spet je prinesel bonboniero in spet je odšel na drugo stran ceste, na pijačo. Se bo že naveličal, so mi rekle sodelavke. Imele so prav. Enkrat v maju se je prikazal z neko žensko, s katero sta se ves čas objemala in stiskala. Vmes pa je pogledoval proti cvetličarni, kot da bi želel, da bi ga videli in opazili, da ni sam. Oddahnilo se mi je in kamen se mi je odvalil od srca. Vseeno sem se ponoči še zmeraj prebujala, očitno sem se podzavestno navadila na nenadno telefonsko zvonjenje. Z besedami ne morem opisati hvaležnosti, ki sem jo občutila, ker sem spet imela mir! Moških pa res ne maram več … Zaradi Jožeta in njegovega maltretiranja so se mi vsi po vrsti zamerili….«
Štefkine besede so na koncu izzvenele zelo odločno. Ni jim bilo kaj dodati ...