»Mami, ne moreš brez zdravil! Sladkorna, previsok pritisk, srce, moraš jemati zdravila!« rečem jezno. Kot otrok je, določenih stvari preprosto noče razumeti, ne sprejeti.
»Toliko skrbi imaš z mano, samo gnjavim te …« reče vsa nesrečna. »Kar naprej mi moraš kaj urejati. Vem, da ti gre na živce.«
»Pusti to … najbolje bo, da greva v ordinacijo in poskrbiva za recepte. Skočim po avto, ti me pa počakaj spodaj na klopci pred blokom!« ji zabičam in jo pospremim iz stanovanja.
Ker naju mamina osebna zdravnica dobro pozna, sva hitro na vrsti. Ženska v belem pokuka v karton in obrača zajetni kup listov, potem pa zaskrbljeno odkima z glavo: »Zdravila bi ji morala zadoščati še vsaj za mesec dni. Prehitro jih je porabila.«
Ko pacientko temeljito izpraša, se pokaže, da je mami jemala zdravila kar po svoje, nekatera namesto enkrat po dvakrat ali celo trikrat dnevno. Očitno je izgubila kompas. Zgrozila sem se. Saj bi lahko umrla!
»Kaže, da postaja vaša mama močno senilna,« se zdravnica zdaj obrne k meni. »Ne preostane drugega … vsak dan boste morali preverjati, kako jemlje zdravila. V lekarni dobite škatlico s predalčki, pa ji lahko tablete za nekaj dni vnaprej pripravite. A ni najbolj zanesljivo, še zmeraj lahko stvari pomeša …«
Govorila je tiho, tako da mami ni mogla slišati. Pa tudi posebnega zanimanja za moj pogovor z zdravnico ni kazala, kot da ji je vseeno. Zadnje čase je prepuščala meni, da sem odločala v njenem imenu. Že nekaj let je bilo tako – pooblastila me je za čuvajko svojega življenja.
Ko sva se vračali domov, je zamišljeno dejala: »Veš kaj, mislila sem, da bom umrla. Nič ni bilo hudo, kar odplavala sem v temo … čudno, da nisem udarila z glavo v stol ali v tla … potem bi gotovo umrla. Saj bi bilo skoraj najbolje, če bi.«
Grenkoba v njenem glasu me je prizadela.
»Mami, saj ti v bistvu ni hudega, samo paziti moraš … na tablete, na prehrano, biti previdna na stopniščih … Zakaj te muči misel na smrt? Neumnost!«
»Precej naveličana sem že, veš …«
Tega ji nisem verjela. Tako rada je hodila pomagat na moj vrt, celo lažja opravila v vinogradu ji niso bila odveč, oboževala je vnuke in pravnuke, veselile so jo drobne stvari, kot denimo sprehodi, nakupovanje, klepet ob kavi. Ne, ni me prepričala! Nekaj drugega je moralo biti – toda kaj?
Čez nekaj dni je le prišla z besedo na dan. Sedeli sva pod velikim senčnikom na terasi hotela Elizabeta in se pahljali, ker je bila septembrska vročina že skoraj neznosna.
Dejala je: »Kaj meniš o tem, da bi se preselila v dom upokojencev? Tvoja tašča mi je omenila, da je neka gospa umrla in imajo prosto garsonjero.«
»Se šališ, mami? Vedno si rekla, da iz tega stanovanja, kjer si preživela večino življenja, ne nameravaš oditi nikamor.«
»Saj … ampak zadnjič smo se pogovarjali …«
»Kdo se je pogovarjal?« skočim, ker se mi začne svitati, v katerem grmu tiči zajec.
»Tvoja sestra … in njen pametni mož …«
»Spet sta te strašila, da finančno ne boš zmogla vseh stroškov?«
Jeza, ki je zakipela v meni, se je v hipu dvignila proti vrelišču. Občasno sta se je lotila, posebno sestrin mož, »drugi zet«, kot ga je mami krstila (moj mož je bil zanjo prvi zet). Vedno je rekla, da je pogolten, oblastniški in koristoljuben, kar je nedvomno držalo. To smo vedeli vsi, le da si mu nihče ni drznil tega glasno povedati. Vse zaradi ljubega miru v družini.
Gledala me je na svetu tako nedolžno kot pohlevna, nič sluteča ovca, ki ji bodo vsak hip prerezali vrat in jo položili na žrtvenik. Prevzela sta me globoko sočutje in žalost, poleg jeze, ki je zakipela že pred tem. Položila sem svojo roko na njeno.
»Mami, tisočkrat sem ti že rekla, da se z njima o tem nikar ne pogovarjaj. Je res?«
Prikimala je, a imela solzne oči. Pomislila sem, da bi sestro in njenega moža enkrat res z užitkom oklofutala.
»Rekla sta mi, da bi lahko mesečno privarčevala vsaj tristo evrov … če bi šla v dom. Vsaj za pogrebne stroške da bi imela … da ne bi bilo treba vam plačevati zame, ko me pobere …«
»Mami, zdaj, ko gre vsem slabo, boš pač morala tudi ti malo bolj previdno razporejati denar. Drugače pa se nič ne bo spremenilo. Tvoja pokojnina je dovolj visoka, da plačaš vse stroške stanovanja, v katerem tako rada živiš.«
»Nimam nobenih prihrankov – to sta mi očitala …«
»Nimaš jih, oziroma jih imaš zelo malo, ampak to lahko spremeniva, če le hočeš.«
»Kako vendar?«
»Greva v banko in se dogovoriva za varčevalni račun – recimo 50 evrov mesečno – toliko bi lahko odrinila na stran. Le disciplinirana moraš biti, sem ti že rekla.«
»Tako malo se sliši …« ni bila nič navdušena.
»V desetih mesecih je to petsto evrov.«
Spogledali sva se. Moja preprosta ugotovitev je bila vendarle vredna premisleka, se mi je zdelo. Z denarjem ni znala ravnati, to smo vedeli vsi, a da bi bila jaz njena osebna bančnica, se mi je upiralo. Pogosto je poudarila, da se ji zdi krasno, ker ji ni treba nikomur odgovarjati za porabljena sredstva. Ko je bil oče še živ, ji je neprestano težil in gledal pod prste. Zdaj pa naj bi enako počela jaz? Ne morem.
»No, kaj praviš? Boš premislila?«
»Ne bosta mi dala miru! Na vsak način hočeta kaj podedovati po moji smrti,« je z grenkobo v glasu povzela in se spet zasolzila. Joj, kako težko je včasih biti star, pomislim in si obljubim, da bom sama drugačna, bolj odločna, trdnejša in bolj samozavestna kot moja mati … ko pride čas!