Nekoč je nakradla polne žepe zlatnine. Od verižic do uhanov. Zvečer, ko se je vračala domov s tatinskega pohoda, se je ustavila na mostu čez Savo v Črnučah in vse, kar se ji je valjalo po žepih, zmetala v vodo. Prav nobenega obžalovanja ni čutila.
»Trenirala sem na mestnih avtobusih. Na začetku takrat, ko je bila gneča največja. Mimogrede sem smuknila kakšno denarnico, vendar sem jo potem, ko sem izstopila, zmeraj položila na vidno mesto, da so jo našli in oddali pravemu lastniku, » pove kot v opravičilo Romana.
O sebi je vedela, da ni »zabita kot štanga«. Ker je veliko »delala« v tujini, se je mimogrede naučila nemško, italijansko, angleško. Znanje je vsrkavala vase na podoben način kot neumnosti.
»Nekoč sem prijateljevala z nekim tipom iz okolice Bavene, to je kraj, ki leži ob jezeru Maggiore. Bil je pravi sladkorček, ki je imel to dobro lastnost, da se ni oziral na moja leta. Bila sem vsaj 20 let mlajša od njega. Že po nekajdnevnem poznanstvu mi je predlagal, naj se preselim k njemu. Živel je pri starših, ki sta, med drugim, oddajala sobe tudi turistom. Oče je bil urejen in prijeten možak, mama pa je bila prava Ksantipa, čarovnica, zmaj in še kaj, vse v eni podobi. S tem mojim tipom je ravnala tako lastniško, da se fant doma niti piskniti ni upal brez njenega dovoljenja. Že po nekaj urah sem spoznala, da ni čudno, če je revež pri dobrih štiridesetih še zmeraj neporočen. Vendar sem ga imela rada, všeč mi je bil, zato sem z njim zdržala dobre tri mesece. Medtem sem se naučila italijansko, malo francosko, špansko. Zabavala sem goste z igranjem klavirja, včasih sem tudi kaj zapela. Saj sem rekla: v sebi sem imela nešteto skritih talentov,« se zasmeje, ko opazi moje začudene poglede.
Potem pa se je naveličala spodobnega življenja, pobrala tistih nekaj cunj, za katere se ji je zdelo, da jih bo potrebovala, in izginila v rano jutro.
Nikoli več se ni vrnila in tudi nikoli več je ni zanimalo, če je kdo žaloval za njo ali pa nihče.
»Taka sem pač bila. Polna nemira, brezglava, željna nevarnosti, dogodivščin, izzivov. Potem sem slišala, da so v bližini Trsta snemali nek ameriški film. Potrebovali so kaskaderje. Prikazala sem se ravno v trenutku, ko so krvavo rabili žensko, ki bi se z visoke pečine vrgla v morje. Še mene, ki sem bila polna same sebe, je nehote zmrazilo pri srcu, ko sem videla, da stvar ne bo tako enostavna kot sem upala. Toda pristala sem, saj bi se pozneje preveč žrla zaradi izgubljene priložnosti. Pa hvala bogu, da sem to storila! Česa podobnega v življenju še nisem doživela. Najprej sem podpisala neke papirje, da bom skočila na lastno odgovornost, da družbe, ki je film snemala, ne bom tožila zaradi nikakršne odškodnine, skratka, vse, kar sem v naslednjih dneh počela, je šlo na moj račun, hehehe. Mislim, da me je bilo takrat, ko sem stala na tistih skalah, prvič v zadnjih letih hudičevo tesno pri srcu. Spodaj, v globini sem videla dva ali tri čolne, ki naj bi pazili name. Saj jih ni treba, sem pomislila, če se raztreščim na čereh, me živ vrag ne bo več sestavil skupaj. Trenutki, ko sem čakala, so bili ubijajoči. V bistvu sploh ni bilo enostavno. Preden so postavili kamere, luči, preden so se vsi, ki so karkoli sodelovali, zasedli svoja mesta, so minevale ure. Tik pred zdajci je prišel k meni nek možakar, imel je golo lobanjo kot nekoč Kojak. Nekaj je pleteničil o tem, naj se umirim, pa sem mu zasikala, naj izgine, drugače ga prvega porinem v globino. Pojma nimaš, kako hitro se je umaknil, hehe. Potem so mi dali znak in jaz sem se brez obotavljanja pognala v globino. Bilo je divje, nepozabno. V trenutku, ko sem se potopila v morje, sem vedela, da me je zastrupilo. Da je to, kar sem naredila, veliko bolj izzivalno kot kraje in brskanje po tujih žepih. Madonca, kako so mi ploskali, ko so me potegnili na suho. Blazno dobro je bilo! Najprej pa sem si, seveda, snela lasuljo, ki mi je zlezla na nos, da nisem ničesar videla. No, potem so me ti butasti Američani še ves dan nosili po rokah, čez kakšnih 14 dni pa je v neki ameriški reviji izšel tudi članek o mojem podvigu. Očitno so še kako znali ceniti dejstvo, da sem se v nevarno globino pognala brez kakršnih koli izkušenj,« je z malček ponosa razpredla svoje misli Romana.
Toda hipna slava je tako hitro kot je prišla tudi odšla. Ko je niso več potrebovali, so jo ignorirali in Romani ni kazalo drugega kot da odide.
Usoda jo je za krajši čas odnesla domov, potem pa se je, žal, spet vrnila na stara pota …